Pranje umazanega perila je javno, težavno dejanje in predvsem je pri takšnem početju izredno težko ostati čist. Ne, ne govorimo o pranju perila v prenesenem pomenu, o pranju perila kot delu predvolilnega rituala. V današnjem zgodovinskem BritOFFu se bomo raje posvetili dejanskim evropskim srednjeveškim metodam čiščenja oblačil.

Pranje oblačil je bilo v srednjem veku izredno težavna in dolgotrajna naloga, ki je zahtevala »dan za pranje«. Družina je sproti zmogla prati spodnje perilo, vsakih nekaj tednov pa je organizirala »veliko čiščenje«. Takrat je cela družina oprala in pobelila vso posteljnino in prte.

Perice so večinoma prale platno, iz katerega je bila narejena večina oblačil, sploh tistih, ki so se dotikala kože. Platno je namreč primerno za večkratno pranje, saj se po prvem pranju ne skrči kakor volna, postaja vse mehkejše in ni tako občutljivo kot svila. Zato je platno stoletja ostalo material, iz katerega je nastalo dolgo spodnje perilo, ki so ga perice redno prale, medtem ko svilena ali volnena nadoblačila niso bila v stiku s kožo in tako niso zahtevala toliko pranj. Svilo in volno je bilo tako treba redko oprati in še takrat so z njiju očistili zgolj madeže.

Za sprotno pranje so svoje perilo zvlekli do vodnjaka ali reke ali pa vodo iz vodnjaka spravili v domačo kad. Nato so perilo umili z domače narejenim lugom, torej s kemikalijo, ki so jo pridobili z izpiranjem lesnega pepela. Od tod strah, da bo ta lug oblačila obarvala v sivo, in potreba po beljenju oblačil. Uporabljali so tudi milo, narejeno iz živalske masti in luga ali pa iz oljčnega olja in zelišč. Nato so perilo skuhali v kropu, drgnili na pralni deski ali ga pretepli z lesenimi loparji. Za konec so oblačila oželi, razgrnili po ravnih površinah in držali pesti, da ne bo začelo deževati. Svoja sušeča se oblačila so stražili, da jih ne bi kdo sunil s travnikov. 

Pri »velikem čiščenju« je postopek podaljšalo še večurno beljenje z lugom ali prevretim urinom. Po namakanju perila v belilo so vso posteljnino odnesli do reke in z nje iztepli vso umazanijo. Oblačila so nato po možnosti položili na dišeča zelišča ali pa sivkine grmičke. Mogoče je, da francoski sodobni izraz za sivko, lavandre, izvira iz starofrancoskega glagola »prati«. 

Kdor si je to lahko privoščil, je tako skrb za čistost oblačil preložil na poklicne perice. Pranje so poklicno lahko opravljale le ženske. Te so pranje izkoristile kot dodatni vir zaslužka, nekaterim pa je ta služba zadostovala celo za upokojitev. Nekatere so delale le za eno ustanovo, na primer plemiško posestvo, samostan ali bolnišnico, druge pa so imele več stalnih strank. 

Njihov poklic je bil poln nevarnosti. Lug jim je povzročal razjede na rokah. Pranje ob spolzkih rečnih bregovih je bilo tako nevarno, da je pariška bolnišnica, situirana ob Seni, za varnost svojih peric poskrbela tako, da je zaposlovala »ribiča, ki ujame perice«. Perice so zaradi tepeža oblačil slovele kot ženske z močnim rokami. Perilo svojih strank so tako pred tatovi branile kar s pralnimi, pretepalnimi loparji. Vrednost vsakega ukradenega kosa bi se namreč odtegnila od njihove plače. 

Poleg tega so se morale braniti pred očitki o nemoralnosti. Perice so namreč med pranjem kazale roke in noge do kolen, hotnice ene! Poleg tega so se premikale po mestu brez moških spremljevalcev. Zato je beseda perica sčasoma postala evfemizem za prostitutko. No, saj nekatere so seveda opravljale obe službi. In dejansko so perice tudi takšnim sodelavkam pomagale v času bolezni, poškodb ali smrti v družini. S sistemom medsebojne pomoči so delovale kot neformalni ceh. 

Njihova moč je poleg loparjev, rok in pomoči drug drugi ležala še v sloganu »znanje je moč«. Marsikatera perica plemstva je bila bogato plačana za informacije o nosečnostih, splavih, zakonski sreči ali ljubezenskih aferah. Skratka, za vse, kar se da razbrati iz posteljnine. Ali pa je bila bogato plačana, da ni javno oprala umazanega perila.