10.00

V Abecedariju pozabljenih in preslišanih se tokrat podajamo na sončni Ciper. Ciper je tretji največji otok v Sredozemlju, na katerem živi dober milijon prebivalcev. Večina prebivalcev otoka je grških Ciprčanov, medtem ko jih ima približno 300 tisoč turške korenine. Razlike med turškimi in grškimi Ciprčani sta v petdesetih letih prejšnjega stoletja močno podpihovali takratni vladi Grčije in Turčije. Leta 1974 so grški nacionalisti v državi izvedli državni udar s ciljem priključitve Cipra Grčiji.

V odgovor na to je turška vojska zavzela severni del otoka in razglasila Turško republiko Severni Ciper. Zaradi nasilja in spopadov se je bila večina Ciprčanov prisiljena preseliti v ustrezen del države, Grki na jug in Turki na sever. Misija Združenih narodov je takrat vzpostavila demilitarizirano tamponsko območje med Severnim Ciprom in Republiko Ciper, ki je meja med državama še danes. Severni Ciper sicer priznava samo Turčija, medtem ko večina mednarodne skupnosti de iure  smatra, da je območje severa otoka pod upravo grške Republike Ciper.

Gospodarski zlom leta 2008 je močno prizadel ciprsko gospodarstvo, ki še vedno ni povsem okrevalo. Ciprsko gospodarstvo je bilo močno odvisno od velikega bančnega sektorja, ki je posloval predvsem z ogromnimi računi tujih vlagateljev. Velik delež teh računov so imeli bogati ruski vlagatelji, ki so prek Cipra poslovali v Evropi. Ob zmanjšanju gospodarskih tokov po krizi in omejitvah, ki so jih nekatere države uvedle za hranjenje denarja v tujini, se je bančni sektor v Cipru ob koncu leta 2011 zrušil. Država je morala za pomoč prositi evropske institucije, ki so ji pomagale z 10-milijardnim posojilom. Ob posojilu je moral Ciper obljubiti, da bo zaprl drugo največjo banko v državi, račune v ostalih bankah pa zavaroval pred propadom banke, v kateri so odprti.

Del ukrepov, ki jih je takrat sprejela ciprska vlada, pa je ta konec tedna razveljavilo ustavno sodišče Republike Ciper. To je namreč odločilo, da so bila izredna zmanjšanja plač in pokojnin za javne uslužbence, ki jih je takrat sprejela vlada, neustavna. Po mnenju sodišča so plače in pokojnine del osebne lastnine posameznika, zato vlada nima pravice enostransko, brez parlamentarnega dovoljenja oziroma dogovora z zaposlenimi, tako drastično poseči vanje. Odločitev sodišča sicer ni bila soglasna, zato se vlada lahko na odločitev še pritoži. Če pa bo sodišče po ponovni obravnavi s tričetrtinsko večino potrdilo prvotno sodbo, bo to hud udarec za vlado predsednika Nicosa Anastasiadesa.

Nasprotniki odločitve poudarjajo, da je šlo za nujno odločitev v krizni situaciji, brez katere bi država takrat ostala brez proračunskih sredstev. Anastasiades je v odzivu na odločitev sodišča povedal, da so sredstva v proračunu ob nastopu njegove vlade zadostovala le za en mesec plač javnih uslužbencev. Prav tako se je po njegovih besedah vlada s sindikati že dogovorila za postopno povrnitev plač na osnovno raven do leta 2022, kar naj bi bil najkrajši realni scenarij. Če bo sodišče ugodilo približno stotim tožnikom v tožbi proti državi, bi ta morala poleg povišanja plač za 200 milijonov evrov na letni ravni plačati še milijardno odškodnino.

Ni jasno, točno koliko odškodnin bi moral Ciper plačati, če bi sodba sodišča postala pravnomočna. Povečanje plač javnih uslužbencev na prvotno raven bi državni proračun, ki bo imel v letu 2019 predvidoma 650 milijonov evrov presežka, verjetno prenesel. Kljub temu pa vladni ekonomisti opozarjajo, da je ta presežek potreben za odpravljanje posledic krize in da bi njegovo zmanjšanje skupaj z morebitnimi visokimi odškodninami državo lahko pahnilo v novo krizo in zahtevalo nova mednarodna posojila.

Glafkos Hadjipetrou, predsednik največjega sindikata javnih uslužbencev, pa je prepričan, da je odločitev sodišča edina pravična in logična. Po njegovih besedah so javni uslužbenci nosili večino bremena gospodarske krize in zloma leta 2012, kar ni pravično. Nedoumljivo naj bi bilo dejstvo, da ima ob drastičnih zmanjšanjih plač javnih uslužbencev, ki še vedno niso odpravljena, državni proračun presežek. Vlado je obtožil, da hoče z umetnim podaljševanjem krize in ustvarjanjem občutka nujnosti breme finančne vzdržnosti države preložiti na ramena javnih uslužbencev namesto na ramena tistih delov gospodarstva, ki so krizo povzročili. Strašenje z novo krizo in dodatnimi mednarodnimi posojili pa je po njegovih besedah neodgovorno in strahopetno.

8.00 

V Ruandi so v spomin na enega najhujših zločinov proti človeštvu v zgodovini razglasili sto dni žalovanja. Pred 25 leti so etnična trenja, ki so predvsem posledica belgijske kolonialne oblasti, prerasla v poboj skoraj milijona Tutsijev in zmernih Hutujcev, ki so pobojem nasprotovali. Nasilje je 6. aprila 1994 sprožila sestrelitev letala, na katerem je bil takratni hutujski predsednik Juvenal Habyarimana. Genocid ni zgolj ena izmed najhujših človeških tragedij v zadnjih desetletjih, ampak tudi kričeč primer nesposobnosti in nepripravljenosti mednarodne skupnosti, da bi ukrepala v takšnih primerih nasilja.

V Libiji se nadaljujejo spopadi med vladnimi silami in pripadniki upornega generala Halife Haftarja. Vlada je v odgovor na ofenzivo uporniških sil napovedala lastno protiofenzivo, s katero bodo po lastnih besedah očistili državo upornikov. Po nenadnem koncu pogovorov med vlado in uporniki o izvedbi volitev v državi sicer vlada precejšnja zmeda in ni povsem jasno, kdo nadzoruje kateri del ozemlja. Po navedbah sil upornega generala so te že začele z vojaškimi operacijami za zavzetje prestolnice Tripoli, medtem pa vlada trdi, da ima situacijo pod nadzorom. ZDA so se medtem odločile za umik vojakov, ki so bili nameščeni v Libiji.

Avstrijska desnosredinska vlada je napovedala, da bo nadzor na notranjih mejah schengenskega območja podaljšala še vsaj do novembra. Poleg Avstrije meje od leta 2015 dodatno nadzorujejo še Nemčija, Francija, Švedska, Danska in Norveška. Kot razloga za podaljšanje nadzora je notranji minister Herbert Kickl navedel povečanje števila migrantov in latentno nevarnost teroristov, ki naj bi se vračali po porazu Islamske države. Države lahko izjemoma uvedejo dodaten nadzor na mejah za obdobje šestih mesecev, podaljšanje tega obdobja pa mora odobriti Evropska komisija. Trenutno podaljšanje bi se izteklo 12. maja, zato je Avstrija od Komisije zahtevala novo podaljšanje dovoljenja za nadzor. Podobne ukrepe načrtujeta tudi Nemčija in Francija.