Četrtkov BritOFF, neuradno neuradni list, poskuša slediti najnovejšim trendom v zakonodajnih postopkih. A kaj ko ti ne ujamejo novejših trendov v politiki. Obsojeni smo torej na vedno novo vračanje k zakonom, ki so jih spisali neki bivši. Tako je tudi z Zakonom o ohranjanju in razvoju rokodelstva, ki je predvčerajšnjim stopil v enomesečno javno obravnavo.

V utemeljitvi zakona piše, da se je vse začelo s patenti cesarja Friderika III., s katerimi se je urejala dejavnost izdelovalcev ribniške suhe robe. Konservativneje in razumneje pa je, da rečemo, da zakon izhaja iz lobiranja Obrtno-podjetniške zbornice Slovenija in sklenitve Nacionalnega zavezništva za rokodelstvo 2018–2020. Podpisnica tega zavezništva je bila tudi vlada, ki jo je ob podpisu maja leta 2018 vodil Miro Cerar. Takrat se je država že zavezala k oblikovanju delovne skupine, ki naj bi pripravila zakon o rokodelski dejavnosti.

Zakon vpeljuje razlikovanje med obrtjo in rokodelstvom, kar v znatni meri povzema iz nemške zakonodaje, kjer ta distinkcija obstaja že od petdesetih let. Rokodelstvo je opredeljeno kot specifična zvrst obrti, zanjo pa naj bi bilo značilno, da je izdelek narejen pretežno ročno in da gre praviloma za tradicionalne spretnosti. Rokodelstvo naj bi torej ohranjalo tudi nesnovno kulturno dediščino, zato je med organizacijami, ki imajo člane v različnih delovnih telesih omenjene v zakonu o rokodelstvu, tudi Slovenski etnografski muzej. Govora je torej na primer o klekljanju, lončarstvu, kovaštvu in podobnem.

Glavni deklarirani cilj zakona je, da bi pomagal ohraniti različne rokodelske dejavnosti in formaliziral prenos znanja. Poudarjena pa je tudi nova vloga rokodelskih dejavnosti. Te so vse manj namenjene proizvodnji izdelkov za praktično uporabo, temveč se vključujejo v turistične dejavnosti. Gre za proces, ki ga zakon v svojih utemeljitvah opazi in upošteva, a je jasno, da ga hkrati tudi krepi in pospešuje. To je razvidno tudi v naboru organizacij, ki so bile vključene v pripravo zakona. Poleg Obrtne zbornice ter ministrstev za kulturo in gospodarstvo, ki v dokumentih izpostavlja prav turistično panogo, so bile to še Konzorcij rokodelskih centrov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije.

Zakon sistemizira in formalizira prenos rokodelskih znanj, spretnosti in veščin. V ta namen se uvaja naziv vrhunski rokodelec. Tega bo v imenu države podeljevala Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Poskrbela bo tudi za certificiranjem rokod Zbornica bo v sodelovanju z rokodelskimi centri in upokojenskimi društvi izvajala tudi usposabljanja.

Lahko rečemo, da zakon o rokodestvu poskuša kodificirati dejavnosti, ki še danes v precejšnji meri niso vključene v formalne predpise in niso del uradne ekonomije. Po naravni poti bi te dejavnosti počasi zamrle, potem ko ljudjeteh produktov več ne potrebujejo. Z vključitvijo teh dejavnosti v turistično ponudbo pa lahko dobijo nov smoter, a se morajo vključiti v sodobne formalne pravne in ekonomske odnose. Zakon sicer trdi, da se bodo rokodelske dejavnosti ohranile, a jasno je, da gre za ustvarjanje novih gospodarskih dejavnosti, ki se sicer po formi res zgledujejo pri starih obrteh, a gre dejansko za nove poslovne prakse.