Na zadnji januarski dan so bili na Portugalskem razglašeni rezultati predčasnih parlamentarnih volitev, na katerih so z absolutno večino zmagali socialisti trenutnega premierja Antonia Coste. Zmaga je presenetljiva, saj zadnje predvolilne javnomnenjske ankete socialistom niso obljubljale nikakršne prednosti. Prav tako je pred enim tednom prišlo do vojaškega udara v Burkini Faso. Kako sta povezana dogodka, ki sta se zgodila več kot 3 tisoč kilometrov narazen? Pravzaprav nista, vendar Burkina Faso še zdaleč ni edina država, kjer se je zgodil državni udar, in Portugalska je eden od mnogih razlogov za to. V današnjem zgodovinskem BritOFFu o portugalskem državnem udaru leta 1926, znanem tudi kot nacionalna revolucija, ki predstavlja prolog k eni najdaljših diktatur v Evropi.

Portugalska je zelo stara država – njeni začetki namreč segajo v deveto stoletje, njene meje pa so se med vsemi evropskimi državami najmanj spreminjale. Večino svojega obstoja je bila monarhija. Pred dobrim stoletjem, leta 1910, je portugalska republikanska stranka organizirala revolucijo, v kateri je bil odstavljen zadnji portugalski kralj Manuel II. S tem je bila usstanovljena prva portugalska republika. O kaotičnih razmerah na Portugalskem v prvih desetletjih 20. stoletja zgovorno priča podatek o številu premierjev prve portugalske demokratične države, ki so vznikali in padali kot gobe po dežju – v 16-ih letih se jih je zvrstilo 40 v 45-ih različnih vladah.

Vlada, ki ima povprečno življenjsko dobo štiri mesece, ne more zadovoljivo skrbeti za državo. Prva portugalska republika pri tem ni bila izjema. S svojo nezmožnostjo vladanja se je zamerila možem z oblastjo nad fizično prisilo – vojski. Med marcem in junijem 1925 so se zgodili trije neuspešni poskusi vojaškega prevrata. Konservativni častniki, ki so organizirali poskuse udarov, so bili po postopku pred vojaškim sodiščem poslani v vojaški zapor. Zaradi pomanjkanja vladnega nadzora nad zapori so uporniški jetniki v nekaj mesecih prepričali poveljnika zapora, da se jim pridruži pri naslednjem udaru. Za vodjo udara so vodilni vojaški poveljniki izbrali enega izmed najbolj odlikovanih portugalskih generalov Manuela Gomesa da Costo.

Vojaški udar ali nacionalna revolucija se je zgodila 28. maja 1926. V zgodovini vojaških udarov velja za precej običajnega in nedramatičnega. General da Costa je dal ukaz za začetek iz Brage, kar je bil znak za aktivacijo čakajočih celic upornih vojakov v Portu, Lizboni, Evori, Coimbri in Santaremu. Vlada je odstopila v nekaj urah. Naslednje tri dni je Portugalski vladala vojska pod imenom Hunta narodne odrešitve. Idejam o nedemokratični in stabilni oblasti navkljub so se do konca leta 1926 zamenjale še tri vlade. Dve leti kasneje se je vojska umaknila v ozadje in začelo se je štiriletno turbulentno obdobje tako imenovane nacionalne diktature.

Politična nestabilnost nacionalne diktature ni obljubljala v uvodu napovedane dolgotrajne diktature. Situacija se je umirila leta 1932, ko je premierski stolček prevzel dvakratni finančni minister Antonio de Oliveira Salazar. Po enem letu mandata je Salazar preuredil Portugalsko v stabilno, vendar totalitarno drugo republiko. Salazarjev režim je dobil naziv Estado Novo ali nova država.

Estado Novo je slonela na strogem korporativizmu, konservativizmu in Salazarjevi diktatorski enopartijski oblasti. Portugalska se tako kot Španija v drugi svetovni vojni ni opredelila za nobeno stran in tako ohranila svoje imperialne posesti v Afriki, Indiji, Indonezijskem otočju in na Kitajskem. Salazar je ostal premier do leta 1968, ko je odstopil zaradi starosti, Estado Novo pa je obstajal do leta 1974, ko je demokratično krilo portugalske vojske ukinilo diktaturo in začelo obdobje sodobne Portugalske.