Afriški kontinent je v drugi polovici prejšnjega stoletja najbolj zaznamoval proces dekolonizacije. Postopen umik ustaljenih novoveških imperialnih sil je pomenil vznik ozemeljskih teženj afriških narodov, ki jih vsaj uradno ni zatirala nobena kolonialna sila. Tako je nastalo kar nekaj kriznih žarišč, kjer oblast nad ozemljem izvaja več kot ena državna tvorba. Eno takih žarišč je nedorečen status Zahodne Sahare, ki se je v moderni obliki začel leta 1975 ob umiku španskih imperialnih sil. V današnjem zgodovinskem BritOFFu o masovnem civilnem pohodu iz Maroka v Severno Saharo, znanim pod imenom zeleni pohod.

Današnje ozemlje Zahodne Sahare je bilo od konca 19. stoletja španska kolonialna posest, znana kot Španska Sahara. Severno od Zahodne Sahare leži Maroko, ki je svojo neodvisnost od španske kraljevine dobil leta 1956. Od takrat so maroške nacionalistične težnje po teritoriju Zahodne Sahare, utemeljene v ideji Velikega Maroka, vse močnejše. Prav tako pa je pravico do Zahodne Sahare zahtevala južna soseda Mavretanija. Napeto ozračje je preraslo v oborožen konflikt z organizacijo Fronta Polisario. To je še danes obstoječe uporniško gibanje združenih staroselskih zahodnosaharskih plemen, ki od leta 1973 z gverilskim bojevanjem poskušajo prevzeti oblast v Zahodni Sahari. Ko so milice Fronte Polisario prvič začele z boji proti španskim silam, so oblasti v Madridu vedele, da so Španski Sahari šteti dnevi. Zato so se Španci s predstavniki saharskih upornikov pričeli pogajati o mirnem prenosu oblasti v Zahodni Sahari.

Španska ideja o podelitvi Zahodne Sahare tamkajšnjim upornikom seveda ni bila kompatibilna s predstavami severne in južne sosede, še posebej Maroka. Maroške oblasti so zato na Meddržavnem sodišču Združenih narodov leta 1975 iskale legitimnost svojih teritorialnih zahtev. Sodišče je potrdilo le nekaj zgodovinskih priseg nekaterih zahodnosaharskih plemen maroškemu vladarju. V obrazložitvi pa je sodišče sicer poudarilo, da ima zahodnosaharski narod, sestavljen iz nekdanjih plemen, pravico do samoodločbe, kar pomeni, da morajo predstavniki tega naroda potrditi kakršno koli oblastno spremembo na ozemlju Zahodne Sahare.

Za maroško oblast s kraljem Hassanom II. na čelu je bil prvi del sodbe dovolj za legitimnost maroških teritorialnih zahtev. Del sodbe o samoodločbi Zahodnih Saharcev so v prestolnici Rabat enostavno ignorirali. Najprej je na zahodnosaharsko ozemlje poskušala stopiti maroška vojska, ki so jo kmalu zaustavile sile Fronte Polisario. Maroški kralj Hassan II. se je obrnil na svoje ljudstvo in ga pozval, naj vstopi v Zahodno Saharo ter izvrši oblast maroškega naroda nad južno sosedo. Šestega novembra 1975 je skoraj 350 tisoč Maročanov prečkalo mejo z Zahodno Saharo. Ker so bili neoboroženi in v številčni premoči, niso mogle brez tveganja mednarodnega škandala posredovati ne španske ne uporniške oborožene sile. Dogodka se je prijelo ime zeleni pohod.

Zeleni pohod je bil izveden med političnim vakuumom v Španiji. Slaba dva tedna po pohodu je umrl španski diktator Francisco Franco, ki je državo vodil 36 let. Njegova smrt in večtedensko umiranje sta pustila zevajočo luknjo v ustroju španske oblasti ter oslabila njeno sposobnost odzivanja na zunanje politične pritiske. Pod maroškim in mavretanskim pritiskom je španska vlada popustila in ob odhodu iz Zahodne Sahare podpisala madridski sporazum, po katerem naj bi si ozemlje Zahodne Sahare razdelili Mavretanija in Maroko, pri tem pa so iz odločanja izvzeli zahodnosaharske upornike. S tem naj bi se situacija v Zahodni Sahari uredila. Vendar se, kot danes vemo, to ni zgodilo. Zahodna Sahara še danes ostaja nerešena uganka.