Pozdravljeni v ponedeljkovem zgodovinskem BritOFFu, ki je tokrat športno obarvan. Včeraj se je tudi uradno začelo svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga tokrat gosti Katar. V marsičem bo to prvenstvo prvencev. Prvič v zgodovini ga gosti arabska država, prvič bo to zimsko svetovno prvenstvo in prvič je tudi gostiteljica prvenstva izgubila uvodno tekmo.

Prvenstvo v Katarju je sicer spremljala kritika večine športnih in nešportnih medijev zaradi kršenja delavskih pravic tistih, ki so stadione gradili. Po poročanju britanskega časopisa The Guardian je posredno ali neposredno zaradi slabih delovnih razmer življenje izgubilo okoli 6500 delavcev. Kritika je, kot se spodobi, kadar govorimo o državah zunaj zahodne politične sfere, prišla največkrat prav z Zahoda ter bistvo tudi popolnoma zgrešila, saj je bil njen cilj moraliziranje in žuganje s prstom Katarju; kritika spektakelskega kapitalizma, ki taka velika tekmovanja dopušča in jih še pospešuje, pa je bila seveda postranskega pomena. Poleg tega je prišla kakšnih deset let prepozno; pričakovali bi jo, ko se je o gostiteljici prvenstva odločalo in je bil še čas za spremembe.

Seveda pa to, da Fifa organizira svetovna prvenstva v državah, ki jih pestijo taki ali drugačni problemi, ni nič novega. Leta 1978 je prvenstvo recimo gostila Argentina, ki jo je dve leti prej z vojaškim pučem prevzela skrajno desna vojaška hunta pod vodstvom Jorgeja Rafaela Videla, leta 1934 pa so prvenstvo organizirali kar v zibelki fašizma – Italiji.

Ob organizaciji drugega svetovnega prvenstva v zgodovini je bila Italija že dobro desetletje trdno v primežu fašistične diktature Benita Mussolinija. Mussolini se je kot velik ljubitelj nogometa zavedal, kako lahko gostovanje in ne nazadnje zmaga na svetovnem prvenstvu spodbudita propagando njegovega kulta med italijanskim prebivalstvom, a pot do izbire organizatorja prvenstva ni bila lahka. 

Do zadnjega je bila poleg Italije kandidatka za izvedbo prvenstva Švedska, ki je imela tudi vlogo favoritke, saj je bila politično bistveno stabilnejša. Kmalu po začetku postopka kandidature so se pojavile govorice o podkupninah ter o tem, da člani Mussolinijeve vlade in italijanske nogometne zveze ustrahujejo člane izvršnega odbora Fife. Nekaj dni pred glasovanjem o organizatorju pa je vodja italijanske nogometne zveze Giovanni Mauro Fifi zagotovil, da bo ob izbiri Italije kot gostiteljice država poravnala vse morebitne izgube, ki bi nastale z organizacijo prvenstva. 

Fifa, ki je uspeh vedno ocenjevala glede na dobiček, je Italiji nemudoma podelila pravico do organizacije drugega svetovnega prvenstva. Fašistična ikonografija je kmalu prepojila vse artikle, povezane s svetovnim prvenstvom. Na uradnem plakatu prvenstva je bila tako ikona italijanskega nogometaša med strelom in na desni strani podoba fašistične butare, enega glavnih emblemov fašistične Italije. Spet drugi plakat je prikazoval Herkula, ki stoji na nogometni žogi in ima roko iztegnjeno v fašistični pozdrav. 

Bilo je to tudi prvo svetovno prvenstvo, ki je potekalo na več stadionih, na osmih po vsej državi. Več lokacij je pomenilo tudi težave pri obisku tekem, zato je takratna fašistična stranka radijskim komentatorjem naročila, da morajo tekme ne glede na njihovo obiskanost opisovati v najboljši luči, kakor da jih je obiskalo kar največ ljudi. 

Prvenstva se sicer ni udeležil prvi svetovni prvak v nogometu, Urugvaj, in sicer v znak protesta, ker se nekatere evropske države prav tako niso udeležile prvega prvenstva v Urugvaju leta 1930. Brazilija in Argentina sta izkazali solidarnost z Urugvajem in sta v Italijo poslali svoji drugi, manj kakovostni postavi ter bili kmalu izločeni. 

V finalu sta se tako 10. junija 1934 pomerili Italija in Češkoslovaška. Italija je tekmo po podaljških tudi dobila in tako prvič v svoji zgodovini postala svetovni prvak. O tekmi je pisal časopis Slovenec: 



»Gigantska borba se je bila v letošnjem svetovnem prvenstvu, ki je bilo prvikrat izvedeno v Evropi in katerega si je s težko mujo in pičlo zmago izvojevala Italija v svojo korist. Nervoznost posameznih narodov pa je stopnjevala okolnost, ker se je vršilo to tekmovanje na vročih italijanskih tleh, in dejstvo, da so hoteli in morali postati Italijani svetovni prvaki v nogometu za leto 1934.«



Tekma se je končala z rezultatom dve proti ena, največji italijanski časopis tistega časa Il Popolo d’Italia pa je še isti dan zapisal: »V imenu in v prisotnosti Dučeja azzurri osvajajo nov naslov svetovnih prvakov.«

Ob 8.00

Turško obrambno ministrstvo je sporočilo, da je včeraj v zgodnjih jutranjih urah v sklopu operacije Krempelj-meč turška vojska bombardirala kurdska oporišča v severni Siriji in Iraku. Po navedbah turškega obrambnega ministrstva so bila tarča napadov oporišča Kurdske delavske stranke PKK, ki jo Turčija označuje za teroristično skupino, ter sirska kurdska oborožena skupina YPG, ki jo ima Ankara za podaljšek PKK. Skupno naj bi bilo uničenih okoli 89 ciljev, med drugim bunkerji, skladišča streliva, jame, predori in vadišča. Po poročanju Sirskega observatorija za človekove pravice je bilo ubitih 31 ljudi, med njimi tudi novinar. Velika ofenziva Turčije, ki po trditvah kurdske strani cilja na največje bolnišnice, elektrarne in prehrambene kapacitete, prihaja nekaj dni po terorističnem napadu v središču Istanbula. Zanj je predsednik Erdogan okrovil Kurdsko delavsko stranko, po trditvah Kurdov pa je bil operacija turške obveščevalne službe.

Na predčasnih predsedniških volitvah v Kazahstanu je pričakovano zmagal dosedanji predsednik Kasim-Žomart Tokajev. S tem si je zagotovil nov sedemletni mandat. Proti njemu je kandidiralo pet kandidatov, ki pa so zaradi kratke kampanje, ki se je začela konec oktobra, dobili manj glasov. Volilna udeležba je bila pred zaprtjem volišč prek 69-odstotna, je sporočila volilna komisija. To so bile sicer prve volitve po septembrskem sprejetju nove ustave; sprejeli so jo po januarskih krvavih protestih, ki jih je zdajšnji predsednik zadušil s pomočjo Rusije. Tokajev je z ustavnimi spremembami bistveno omejil pristojnosti, ki jih je pred tem imel predsednik države, ter jih delno prenesel na parlament. V skladu z ustavnimi spremembami bo predsednik tako izvoljen samo za en sedemletni mandat. Tokajev je na mestu predsednika zamenjal Nursultana Nazarbajeva, ki je državo vodil od razpada Sovjetske zveze do leta 2019. 

Ob 9.00

Včeraj smo  volilni upravičenci v 212 slovenskih občinah osmič glasovali na lokalnih volitvah. V polovici mestnih občin smo župane dobili že v prvem krogu. V Ljubljani je tako že šesti mandat dobil Zoran Janković, v Kopru je zmago slavil Aleš Bržan, v Novem mestu Gregor Macedoni, na Ptuju pa je zmagala Nuška Gajšek. V Velenju je v prvem krogu slavil Peter Dermol, Tilen Klugler pa je kot edini kandidat zasedel županski položaj v Slovenj Gradcu. V preostalih mestnih občinah se bodo kandidati pomerili v drugem krogu. V Celju si bosta nasproti stala Boško Šrot, za katerega je to prvi drugi krog v županski karieri, in Matija Kovač. V Kranju se bo zdajšnji župan Matjaž Rakovec pomeril z Ivom Bajcem; v Krškem, kjer je bil izid najbolj izenačen v prvem krogu, kar zadeva  mestne občine, se bosta v drugem krogu srečala Dušan Šiško in Janez Kerin; v Mariboru se bosta v drugem krogu pomerila Saša Arsenovič in Franc Kangler; v Murski Soboti si bosta nasproti stala Damjan Anželj in Andrej Mešič; v Novi Gorici pa sta se v drugi krog uvrstila Samo Turel in Klemen Miklavič. Med vsemi mestnimi občinami je bila volilna udeležba najvišja v Kopru, nekaj več kot 53 odstotkov, najnižja pa v Ljubljani, nekaj manj kot 40 odstotkov.

Na malezijskih volitvah je 82 sedežev v 222-članskem parlamentu osvojil opozicijski blok Pakatan Harapan , ki ga vodi predstavnik opozicije Anwar Ibrahim. Na drugem mestu se je znašla koalicija Perikatan Nasional pod vodstvom nekdanjega premierja Muhyiddina Yassina, ki je osvojila 73 sedežev. Največje presenečenje je slab rezultat dozdajšnjega premierja Ismaila Sabrija Yaakoba in njegove koalicije Barisan Nasional. Ta je osvojila samo 30 sedežev. Ker nobena stranka ni osvojila absolutne večine, so se začela koalicijska pogajanja, na katerih bodo imele glavno vlogo manjše stranke, ki so se uvrstile v parlament. Volitev se je sicer udeležilo nekaj manj kot 74 odstotkov volilnih upravičencev. 

Vir slike: Wikipedia commons/public domain