8.05

Filipinski predsednik Rodrigo Duterte, ki se je v Moskvi mudil prvenstveno zaradi prošnje za vojaško pomoč v boju proti muslimanskim upornikom na jugu države, je bil primoran predčasno prekiniti obisk prav zaradi teh. Še pred odhodom je razglasil izredno stanje na otoku Mindanao, na katerem živi pretežno muslimanska skupnost, ki si prizadeva pridobiti, tudi s silo, večjo stopnjo avtonomije. Spopadi med uporniškimi skupinami in vojsko se stopnjujejo tudi zato, ker je vodja ene od skupin razglasil zavezništvo z Islamsko državo, še več, po besedah predstavnikov vojske je do tal požganih več ustanov, med drugim cerkev, zajeta sta tudi bolnišnica in zapor.

V indonezijski provinci Aceh (izg. Ačej) na skrajno severnem delu Sumatre pa muslimanska skupnost že osmo leto uživa visoko stopnjo avtonomije. Orožje je nehalo žvenketati po tem, ko je Džakarta popustila v več ozirih in s podpisom premirja z uporniki tudi zagotovila dvotirno sodstvo, državno sekularno in šeriatsko. Od tedaj je bičanje povsem sprejemljiva kazen za razne prestopke, nekaj nad 300 jih opravijo letno, tako zaradi tatvin kot tudi prešuštva. Obe sta očitno še dovolj sporni praksi na Zahodu, da se o njih ne poroča, ker pa je ljubljenje med moškima danes povsem sprejemljivo, se Zahod zgraža nad bičanjem dveh moških, ki sta bila tisti dan sicer deveta na vrsti. V živo si je kaznovanje ogledalo okoli tisoč ljudi, tisti, katerim to ni uspelo, pa so lahko iz naslonjača gledali prenos v živo.

Bahrajnski kralj Hamad, opogumljen po nedeljskem srečanju z Donaldom Trumpom, ki mu je zagotovil, da odnosi med državama ne bodo več pod “pritiskom” zaradi postopkov bahrajnske oblasti proti prodemokratičnim šiitskim upornikom, je ukazal zatrtje tako imenovanega “sit-ina” v vasici Diraz, s katerim so privrženci šiiskega klerika Isa Kassima, obtoženega raznih nečednosti, več mesecev varovali pred aretacijo. Med vdorom v vas je policija ubila vsaj enega mirnega protestnika.

10.05                          

Pozdravljeni v “že videnem, že slišanem Britoffu”, v katerem z recikliranjem starih vesti osvetljujemo aktualne.

Tokrat prežvekujemo že prežvečeno in prav zares zlajnano temo, a kaj ko nam ni uspel poskus uravnoteženja prejšnjega Britoffa, kot ta čas narekuje bonton. Danes preglodano kost so objavili samooklicani “avantgardni klerikalci” 6. junija 1921 v Avtonomistu:

“Slovenske občine za avtonomijo

Pred vojno smo bili Slovenci nezadovoljni. Dunajska nemška vlada nam je kratila vse mogoče pravice, katere so uživali samo Nemci (onostran Litve pa Madžari) kot edini državotvoren narod. Ti nas niso vladali in upravljali samo v dunajski centrali in iz dunajske centrale ven, ampak tudi v naši deželi so sedeli v odločilnih mestih večinoma tujci. Domači ljudje, ki so vendar najbolj poznali razmere v lastni domovini in ki so ljudstvo in njegove potrebe razumeli, so bili obsojeni ali na popolen molk ali pa so se morali zadovoljiti s podrejenimi vlogami. Nekaj malega izjem samo potrjuje pravilo.

S takim sistemom, ki ni priznaval najprimitivnejših načel demokratije, slovensko ljudstvo ni bilo zadovoljno. Zadovoljno ni bilo ne v narodnem, ne v gospodarskem, ne v upravnem oziru. Nezadovoljnost slovenskega ljudstva so bila tla, iz katerih se je mogla razviti znana majniška deklaracija. Ta je bila v prvi vrsti izraz slovenske odpornosti proti tedanjemu vladnemu režimu, ki se je stopnjeval tekom vojne do neznosnega pritiska, dokler ni počilo.

Takrat je celokupno slovensko ljudstvo vstalo brez razlike strank in na shodih, na zborovanjih in v resolucijah javno izpovedalo svojo voljo. Izpovedalo je voljo, da hoče imeti vlado, ki temelji na sporazumu med vladajočimi in vladanimi.

Tako je bilo pred štirimi leti.

Danes se nahajamo sicer v drugačnem, toda nekoliko vendarle sličnem položaju. Kdor razume svoje ljudi, mora konštatirati, da je danes nezadovoljnost slovenskega ljudstva skoro ravno tolika, kakor je bila pred vojno. To je činjenica, sicer žalostna, ampak tukaj je, in računati je treba ž njo. Razlika med prej in sedaj je le v tem, da so danes vzroki nezadovoljstva drugačni, kakor so bili pred vojno. Kdo je to nezadovoljnost zakrivil, ali naše domače stranke same, ali centralna vlada v Beogradu, o tem ne govorimo; konštatirati hočemo le, da se s samo „protidržavno“ agitacijo, o kateri se toliko govori in piše, nezadovoljstvo ne da umetno konstruirati, ako ni dana podlaga v realnem življenju.

Izraz nezadovoljstva z obstoječimi upravnimi in gospodarskimi razmerami, izraz protesta proti njim in izraz želje po odpravi teh nedostatkov je gibanje za enotno in nedeljivo Slovenijo in njeno najširšo samovlado, t. j. za avtonomijo Slovenije, ker ljudstvo spoznava, da mora centralistični vladni sistem v Jugoslaviji roditi ravno take posledice, kot jih je rodil nemško-madžarski centralizem. Slovensko ljudstvo je pa danes že toliko politično prebujeno, in tako prežeto demokratičnega duha, da hoče imeti ono samo odločilno besedo v vseh zadevah, ki se njega tičejo, ker se zaveda, da je enoten socialni organizem, ki hoče živeti po svoje, kakor je zrastlo na svojih tleh.

Tega svojega čutenja slovensko ljudstvo ne taji in ne zakriva, ampak izpoveduje svojo željo jasno, javno in odločno. Števio občin, ki se izrekajo za enotno in nedeljivo Slovenijo in za načelo, da se hoče slovensko ljudstvo v Sloveniji samo vladati v vseh zadevah, ki niso državni oblasti neobhodno potrebne, raste od dne do dne. In šo bo rastlo. Rastlo bo tako, kakor je rastlo število občin, ki so se izrekle svojčas za majniško deklaracijo. Kakor pred štirimi leti ni pomagal noben protipritisk, da bi se deklaracijsko gibanje ustavilo, tako tudi danes nobena sila ne udrži več gibanja za avtonomijo Slovenije. Ljudstvo jo hoče in občine govore. Naj govore kolikor mogoče glasno!”

Neka modrost pravi, da je treba hrano prežvečiti vsaj 20-krat, preden jo pogoltnete. Avtor Britoffa se nadeja, da vam je nehote vsaj tokrat uspelo. Srečno!