Triindvajsetega aprila 2022 bo minilo 78 let od diverzantske akcije Vojkove brigade, v kateri je peščica izbranih partizanov razstrelila nemško skladišče goriva, ki se je nahajalo v Postojnski jami. 

Aprila leta 1944 se je vojna že krepko prevesila v drugo polovico. Nemci, ki so po kapitulaciji Italije prevzeli vodenje okupacijskih con, pa so se zavedali pomembnosti lege Postojne, saj so bila Postojnska vrata logistični ključ do povezovanja vojaških sil v Sredozemlju z osrednjo Evropo. Poleg tega so bile v bližini Postojne tudi pomembne cestne in železniške povezave. V luči nemške prisotnosti je štab Devetega korpusa Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije Enaintrideseti diviziji, ki je med drugim odigrala ključno vlogo tudi pri osvoboditvi Slovenskega primorja, namenil naslednje naloge: borci so morali porušiti progo, objekte in manjše postojanke na področju med Logatcem in Divačo, izvajati akcije na glavni cesti med Postojno, Razdrtim in Trstom ter napadati in skušati uničiti sovražne enote na tem območju. Osnovni cilj je bil čim bolj onesposobiti železniško progo med Ljubljano in Trstom. Gradnikova brigada je delovala na odseku proge Rakek–Postojna, Prešernova brigada na odseku proge Postojna–Košana, borci Vojkove brigade pa so omenjenima brigadama ščitili hrbet, postavljali zasede ter onesposabljali cesto med Postojno, Razdrtim in Senožečami.

18. aprila 1944 so omenjene enote iz Trnovskega gozda prispele v okolico Šentpetra na Krasu, kot se je takrat imenovala Pivka. Naslednji dan so borci Gradnikove brigade na šestih mestih minirali progo pri Postojni, Prešernova brigada pa je tračnice med Postojno in Prestrankom uničila kar na štiridesetih mestih ter na številnih mestih med Prestrankom in Šentpetrom na Krasu. Borci Vojkove brigade so onesposobili cesto med Postojno, Razdrtim in Senožečami, podirali telefonske drogove in napadali nemške okupacijske sile. 

22. aprila ponoči je posebna diverzantska skupina, ki je štela okrog dvajset borcev, obveščevalcev, minerjev Vojkove brigade in štaba Enaintridesete  divizije ter domačinov, izvedla eno največjih partizanskih akcij, ki so v času vojne potekale na območju Postojne in Pivke. Skupina borcev je vstopila skozi izkopan rov, ki je povezoval Črno jamo s Postojnsko jamo in ni bil vrisan na zemljevidih nemške vojske, ter zažgala skladišče letalskega goriva, ki so ga Nemci zaradi nevarnosti letalskih napadov skladiščili v sprednjem delu jame. Akcijo so izvedli s pomočjo domačinov, ki so jamo dobro poznali. Ivan Turšič-Iztok, načelnik štaba Enaintridesete divizije, je predlagal, da akcijo izvedejo izbrani borci te divizije, aktivisti pa zberejo informacije o jami, o moči in načinu zavarovanja bencina, o možnih in najbolj varnih dostopih do podzemnega skladišča. Domačin Maks Milavec je predlagal pot skozi Črno jamo, stražo so postavili pred vhodom v Pivko jamo, kjer je kasneje več let obratovalo turistično naselje, diverzante pa je vodil izkušeni jamski vodnik Franc Sajevic iz Velikega Otoka. 

O akciji v Postojnski jami je poročal tudi Partizanski dnevnik, uradno glasilo narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji.

»Največji uspeh v vseh akcijah pa so dosegli Vojkovci v noči med 22. in 23. aprilom, ko so s skupino 18 borcev – prostovoljcev, pod vodstvom namestnika brigadnega obveščevalca Toma, uničili bencinsko skladišče v Postojnski jami. Tam je bilo spravljenih 12 vagonov bencina kot glavna zaloga pogonskih sredstev za nemške vojaške potrebe na tem sektorju. V izredno težkih okoliščinah so naši vdrli v skladišče, navrtali sode, položili mine in zažgali razliti bencin, da je bilo takoj vse v plamenih. Nemški stražar, ki je stal pred glavnim vhodom, je metal v skladišče ročne bombe in streljal z brzostrelko, kar pa ni motilo naših borcev, da dokončajo svojo akcijo in zažgejo skladišče. Silne detonacije in ogromni plameni so veselim borcem jamčili siguren uspeh njihove akcije. Uničenih je bilo 12 vagonov bencina, kar predstavlja milijonsko škodo. Tako se je skrbno pripravljena tretja nemška ofenziva klavrno končala z neuspehom.«

Tej akciji so sledili hudi povračilni ukrepi nemške vojske. 23. aprila, dan potem, ko je bila akcija izpeljana, se je nemška vojska odpravila proti vasi Šmihel ob vznožju Nanosa, tam so se spopadli z borci Vojkove in Prešernove brigade. Ob umiku v Postojno pa se je nemška vojska maščevala nad civilnim prebivalstvom. Isti dan so, prav tako s povračilnim ukrepom, v Trstu obesili dvainpetdeset sodelavcev Osvobodilne fronte, med njimi jih je bilo kar štirinajst iz okoliških vasi blizu Pivke in Postojne. 



V jami je gorelo kar sedem dni, saj je bilo v njej spravljenega toliko goriva, kolikor so ga potrebovale nemške sile, ki so se nahajale v severnem Jadranu, od Trsta v Italiji do Reke na Hrvaškem. Postojnsko jamo so ponovno odprli komaj petnajstega avgusta 1945, ko je bilo vojne že konec. 

leta 1958 je Občina Postojna 23. april razglasila za ljudski praznik. Diverzantska akcija je doživela tudi filmsko upodobitev leta 1964 v filmu Ne joči, Peter, režiserja Franceta Štiglica.

Vir slike: Notranjski muzej Postojna