Kazalo je že, da bodo črni dnevi za Združene narode in mednarodno pravo nekako le vsaj navidez prenehali. To je bilo vsaj slutiti iz besednjaka nad čedalje večjimi stroški okupacije Iraka naposled le zaskrbljenega ameriškega predsednika Georga Busha mlajšega. Ta se je naposled le začel zavedati, da z lastnimi proračunskimi viri svoje ta čas na svetu najbolj zadolžene države tega bremena ne bo zmogel. Toda včerajšnji veto Združenih držav Amerike v Varnostnem svetu Združenih narodov na resolucijo, ki bi od Izraela zahtevala, da odstopi od nameravanega izgona demokratično izvoljenega palestinskega voditelja Jaserja Arafata in preneha z grožnjami njegovi varnosti, je neizpodbitno dokazal, da so v ameriških očeh pred mednarodnim pravom vseeno nekateri bolj enaki kot drugi. Izrael pač ni Irak. In črni dnevi za mednarodno pravo in Združene narode se nadaljujejo.

Kazalo je že, da bodo črni dnevi za Združene narode in mednarodno pravo nekako le vsaj navidez prenehali. To je bilo vsaj slutiti iz besednjaka nad čedalje večjimi stroški okupacije Iraka naposled le zaskrbljenega ameriškega predsednika Georga Busha mlajšega. Ta se je naposled le začel zavedati, da z lastnimi proračunskimi viri svoje ta čas na svetu najbolj zadolžene države tega bremena ne bo zmogel. Toda včerajšnji veto Združenih držav Amerike v Varnostnem svetu Združenih narodov na resolucijo, ki bi od Izraela zahtevala, da odstopi od nameravanega izgona demokratično izvoljenega palestinskega voditelja Jaserja Arafata in preneha z grožnjami njegovi varnosti, je neizpodbitno dokazal, da so v ameriških očeh pred mednarodnim pravom vseeno nekateri bolj enaki kot drugi. Izrael pač ni Irak. In črni dnevi za mednarodno pravo in Združene narode se nadaljujejo.



Varnostni svet Združenih narodov tako tudi danes, ko je izraelska vojska v Nablusu na Zahodnem bregu likvidirala vsaj enega Palestinca, domnevnega pripadnika gibanja Brigade mučenikov Al Akse, nadaljuje z iskanjem za Združene države Amerike sprejemljivega besedila resolucije, ki bi od Izraela zahtevala, da odstopi od nameravanega izgona Jaserja Arafata. Uradno so sicer iz ameriške administracije sporočili, da resolucije niso podprli zato, ker predlog ni vseboval izrecne obsodbe skrajnih palestinskih gibanj in terorizma.



Ameriško uradno stališče do krize na Bližnjem vzhodu pa povsem prozorno kaže na dvojnost morale mednarodnega prava, kateremu se morajo zaradi ameriške pravice do veta na odločitve Varnostnega sveta, pokoravati tudi njegove ostale stalne članice. Nenazadnje so ZDA Izrael z vetom že kar nekajkrat uspešno obranile pred mednarodno obsodbo. Hkrati pa so svojega največjega bližnjevzhodnega zaveznika in zvestega kupca vedno novih produktov ameriške orožarske industrije podpirale tudi takrat, ko ta ni upošteval niti zaradi ameriških pritiskov medlih obsodb in resolucij, s katerimi se ga je vsaj poskusilo potisniti nazaj v okvire za Palestince komajda še sprejemljivega mirovnega procesa. Povsem legitimno izvoljeni palestinski predsednik Arafat namreč po izraelski vojaški volji že več kot 20 mesecev bivakira v kleti pod ostanki njegove nekdanje rezidence v Ramali.



Za to, kdo je ta, ki narekuje korake po katerih v svojem najvišjem organu – Varnostnem svetu Združenih narodov z na kratko povezanimi nogami pleše mednarodna skupnost, je nenazadnje pomembno tudi to, kdo se je na včerajšnji na zahtevo arabskih držav sklicani Izredni seji Varnostnega sveta opredelil za resolucijo, s katero se naj Izraelu prepreči odprta lovska sezona na glavo Jaserja Arafata. Zanjo se je izreklo 11 od 15 v njem sedečih držav. Glede na vnaprej napovedani ameriški veto se sicer nobeni drugi državni podružnici slepega sprejemanja ameriškega umevanja mednarodnega prava in ostalega sveta sploh ni bilo potrebno opredeliti proti. Zato so se stalna članica Velika Britanija, ter nestalni Bolgarija in nekoliko presenetljivo tudi Nemčija, glasovanja pač diplomatsko vzdržale.



Izrael pač ni Irak. V bistvu pa je položaj v mednarodno pravnem smislu v obeh državah ravno diametralno nasproten. V Iraku tako umirajo ameriški vojaki, na največjih koncentracijskih taboriščih na svetu – pravzaprav iz ameriškega videnja bližnjevzhodnega mirovnega procesa nikoli avtonomnih Gazi in Zahodnem bregu - pa predvsem palestinski civilisti. Kdo je iraški okupator naj bi bilo po merilih mednarodnega prava jasno. Na to nenazadnje v imenu lastnih naftnih interesov pristajajo tudi v Washingtonu. V Izraelu, državi, kjer že od njene nasilne vzpostavitve nikoli ni prišlo do sožitja med tam živečimi arabci in tam priseljenimi židi, pa to v mednarodnopravnem smislu in ob ameriški pomoči z vetom v Varnostnem svetu ni tako jasno.



Vse besedičenje o mednarodnem pravu in nujni obsodbi terorizma pa namreč padeta tako na izraelskem kot iraškem primeru. Tako okupacijske Združene države Amerike kot agresorski Izrael za svoje vojaške operacije nimata nikakršne mednarodnopravne podlage. In vse dokler bomo mednarodno skupnost, v kateri naj red vzpostavlja mednarodno pravo, prisiljeni dojemati skozi prizmo posamičnih interesov stalnih članic Varnostnega sveta, po kateri so eni pred pravom bolj enaki kot drugi, bodo pred dejansko sploh ne tako zelo Združenimi narodi še naprej črni dnevi. Ena od večjih utopij vzdrževanih v mednarodni skupnosti namreč je, da je ta okostenela organizacija sploh kdaj že imela kakšne boljše dneve.



Tudi današnji N-euro moment, z dvojnostjo meril mednarodnega prava v zobeh, sem prispeval Tomaž Z