Masaker v Gazi, ki je bil tudi sicer le redko resneje analiziran, je te dni pričakovano izginil iz udarnih medijskih terminov. Na drobne nepomembnosti sodobne zgodovine je bilo še toliko lažje pozabiti v ozračju vsesplošnega navdušenja nad novim stanovalcem ameriške Bele hiše. Sklep je - prosto po Magrittu – jasen: “To ni masaker.”



Izrael je svoje delo spet opravil z odliko. Še ena klasična operacija vojnih hujskačev je uspešno pod streho. Ne samo na fronti, torej na palestinskih ulicah in v domovih, temveč tudi na ulicah svojih mest in v sredstvih množične propagande. Kot poročajo iz Izraela, je bilo vsako nasprotovanje masakru s strani izraelskih državljanov samih zatrto. Ljudi so ugrabljali in zasliševali. Pravica do zbiranja in svobode govora je bila odvzemana. Aktivisti aretirani, njihovo gibanje ovirano ali onemogočeno. Vse skupaj pod zaslombo vojnih razmer in uradne patriotske budnosti, ki temu pritiče. Na tako lepo očiščenem odru so morali tradicionalno odlični izraelski piarovci zgolj še rutinsko odigrati predstavo, za katero so sami napisali ves scenarij. Vključno z besedilom in didaskalijami za drugo stran.



Na vseh festivalih filma ali kakšnih drugih panog kulturne industrije začuda vedno znova spregledajo deželo, ki ima najboljše režiserje svojega časa. Izraelska šola režije je sposobna s pametno montažo praktično monopolizirati polje sleherne diskusije: mi žrtve, oni fanatiki; mi dobri, oni slabi. Klasična manihejska naracija je dopolnjena z izbranimi posebnimi učinki in prepričljivo igralsko zasedbo, med katerimi prednjačijo predvsem raznoliki izjemno dobro artikulirani piarovci, med katerimi najdemo tako izkušene veterane kot ženske in mlajše govorce, ki jim uspe podobe masakra rutinsko prodati kot obliko humanitarne pomoči. Prav res - nagrada za zgodovinsko delo na področju inverzije realnosti gre znova v roke moštvu Izraela.



Tovrstni manevri izraelskih piarovcev so že dolgo znani. Svoje vloge poznajo na pamet in nikoli se jim ne zareče. Pomembnejše pa je, kako predstavo spremljamo mi. Ali smo sposobni o zadnjem masakru v Gazi razmišljati drugače kot na način površne identifikacije z eno od dveh vsiljenih strani? Smo sposobni obnoviti zgodovino konflikta, zavreči cinično liberalno igro iskanja večne ekvidistance ter identificirati krivce? Morda pa smo sposobni zgolj voajerskega uživanja ob spektakularnih prizorih, hlinjenja sočutja ali pa zaklinjanja podpore tej ali oni strani. Pri vsem tem pa bomo že prihodnji mesec zavoljo vseh novih laži, ki bodo do takrat že lansirane, da bi prekrile brutalno resnico, pozabili, kdo je sploh kaj storil.



Cilji aktualnega izraelskega masakra so seveda drugačni od tistih, ki jih uradno navajajo. Poleg očitnega dejstva bližajočih se volitev je bila ključna naloga Izraela, torej njegove vojaško-politično-ekonomske elite, tudi tokrat krepitev Hamasa. Izrael namreč ve, da vsaka vojaška agresija, torej tudi zoper palestinsko ljudstvo, rodi ljudski odpor, tudi oborožen. Zelo dobro pa ve tudi, da je odpor lažje upravljati, kot pa ga uničiti. Zato Izrael strateško že dolgo stavi na Hamasovo hegemonijo v Palestini. Potem ko so bila v preteklosti uspešno zlomljena odporniška gibanja za osvoboditev Palestine, ki so bila komunistična, sekularna ali drugače levičarska, danes v Gazi dominira formacija z elementi verskega fundamentalizma. Kar pa je za Izrael strašanska sreča, saj mu to omogoča, da neizogiben in legitimen ljudski odpor zoper agresijo svoji domači in mednarodni javnosti zlahka proda kot gibanje islamističnih fundamentalistov.



Izrael si že dolgo sistematično prizadeva za intenzifikacijo bede na palestinskih ozemljih, še posebno v Gazi. Popolnoma jasno je, da v tako uničujočih razmerah, v katerih ljudje ne poznajo drugega kot vsakdanjo bedo, vlogo ene od redkih uteh prevzame ravno religija. K čemu drugemu se lahko zateče oblegano ljudstvo, ki nima ničesar in ki mu še tiste šole in bolnišnice, ki mu jih uspe zgraditi, vsakih nekaj let sesujejo v prah? Vera je poceni, povpraševanje v malone apokaliptičnih pogojih seveda ogromno, trgovcev, ki delajo za lasten račun, pa nikoli ne zmanjka.



Izraelski vojni hujskači dobro vedo, da je treba sovražnika pametno izbrati. Mora biti tak, da ne more postati objekt simpatij. Zato že dolgo izvajajo strategijo vzpostavljanja pogojev, v katerih lahko prosperirajo gibanja, kot je Hamas. Potem se ni treba pogajati. Izrael pa pogajanj noče. Izrael hoče vojno, v kateri odigra vlogo žrtve in hkrati učvrsti oblast vladajoče elite doma ter nad zasedenimi palestinskimi območji.



Še eno nadaljevanje serije Masaker v Gazi je torej mimo. Naša odgovornost je, da poznamo zgodovino, da vemo, kako smo se znašli v današnjem položaju, in da o tem govorimo. V zgodbi o sistematičnem nasilju izraelske države nad palestinskim ljudstvom vemo, na kateri strani smo. Niti tisti odporniki, ki zvesto sledijo tekstu, ki so ga zanje sestavili v izraelskih vojnih kabinetih, nas od tega ne morejo odvrniti. Naj živi svobodna Palestina.



Terminal je spisal Andrej Pavlišič.