Minuli teden je minil v znamenju zmage levičarske stranke Siriza na volitvah v Grčiji. Skoraj absolutna zmaga te stranke je predvsem posledica katastrofalne ekonomske politike mednarodne skupnosti proti tej državi. Leta 2010 je namreč trojka Grčiji postavila troje zahtev: sprejetje varčevalne politike, ki ohranja fiskalno stabilnost, privatizacijo državne lastnine in sprejetje strukturnih reform, ki bodo povečale konkurenčnost in gospodarsko rast države.

Ukrepi zategovanja pasu seveda niso bili uspešni. Trenutni grški dolg je na ravni 176 odstotkov BDP-ja, socialna slika pa je slabša kot kadar koli prej - tretjina ljudi namreč nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, brezposelnost pa je nekaj več kot 25-odstotna. Delež najbogatejših se medtem povečuje. Vse to so bili razlogi, ki so na oblast pomagali koaliciji radikalne levice, danes bolj znani kot Siriza, ki obljublja konec varčevalnih ukrepov in boljše standarde za Grke.

Zmaga Sirize pretekli teden je šele začetek. Njeno morebitno uspešno vladanje morda celo bolj kot Grke zanima evropsko levico. Ta je, izvzemši Španijo in Irsko, potisnjena na obrobje političnega prostora ali pa transformirana v rdeče pobarvano služabnico kapitala. Levica tako kot že mnogokrat v zgodovini vse od nedelje budno spremlja akcije grških tovarišev.

Še pomnite navdušenje nad izvolitvijo Mitteranda ali kasneje Hollanda v Franciji? Tudi ona dva naj bi končala diktat finančnih centrov. Ali pa navijaštvo nad levimi opcijami in vladami v Latinski Ameriki. Evropska levica budno spremlja projekte levičarskih strank po svetu, pazi na ideološko pravilnost njihovih akcij in jih nato bodisi podpre v stilu ‘vse to je potrebno za revolucijo’ ali pa njihove geste označi za reakcionarne.

V primeru Sirize levica ni enotna. Četrta internacionala je stranko že označila za buržujske socialiste, reformiste in še par pridevnikov, ki v levičarskem žargonu niso prijazni. Skupina European Left, v kateri so španski Podemos, nemški Die Linke in tudi slovenska Združena levica, pa Sirizo podpirajo. Močno v bran so vzeli tudi Sirizino koalicijo z Neodvisnimi Grki, nacionalističnimi populisti. Slednje je sicer popolnoma logična realpolitična poteza, vseeno pa si ne zasluži opravičevanja, da gre za vlado ‘narodne enotnosti’. Siriza je bila namreč v koalicijo z Neodvisnimi Grki bolj ali manj prisiljena. KKE, stalinistična stranka je zavrnila sodelovanje, PASOK je nagnjena k varčevalni poziciji, ostale stranke pa so na popolnoma drugi strani političnega spektra.

Skupina European Left preprosto polaga velike upe v zmago levih strank v Evropi, zato je ključno, da se te stranke med seboj brezpogojno podpirajo.

Zagotovo najboljša poteza Aleksisa Ciprasa pa je imenovanje Janisa Varufakisa za finančnega ministra. Za Sirizo sta namreč sklenila kandidirati dva opaznejša ekonomista, Kostas Lapavitsas in trenutni minister. Vseeno pa je bil Janis Varufakis boljša izbira. Kostas Lapavitsas, sicer bolj akademski izmed dvojice, je namreč izrazito naravnan proti evropski monetarni uniji in zagovarja celo izstop Grčije iz Evropske unije. Janis Varufakis ima do evroobmočja prijaznejše stališče, kar vsaj nekoliko umiri evropske voditelje.  Poleg tega pa je novi šef financ tudi magnet za javno mnenje. Brezhibni akademski karieri je dodal še delo v korporaciji Valve, ki je razvila sistem mikroplačil za računalniške igre, prijaznega tako do uporabnikov kot razvijalcev. Zato je njegovo imenovanje povzročilo kar nekaj nerdgasmov, tako zvanih piflarskih orgazmov v mlajši populaciji. Njegove izjave in retorika polnijo socialna omrežja, pogosto pa so deljeni tudi zapisi z bloga, ki ga kljub novi službi še vedno piše.

Spremljanje situacije v Grčiji pa slabše kot evropska levica opravljajo mediji. Zmeda ob srečanju Janisa Varufakisa s  predstavnikom evroskupine Jeroenom Dijsselbloemom je debakel velikih razsežnosti. Svetovni mediji in v prevodu njih tudi slovenski mediji so namreč napak interpretirali izjavo Janisa Varufakisa in mu pripisali separatistične težnje ter enostranski odpis dolgov. Še slabše pa je to, da so nekateri mediji to napačno interpretacijo Varufakisa in njegovo kasnejše pojasnjevanje opredelili za omiljevanje stališč. Tovrstne novice pa seveda služijo svojim interesom. Če nekdo pogosto spreminja svoje stališča, pomeni, da ni zanesljiv. Tako se z vseh front načenja zunanjo podobo Sirize.

Vendarle pomeni vzpon Sirize poraz ekonomske in ideološke doktrine mednarodnih institucij in posledično zmanjšanje moči finančnim oligarhijam. To je sporočilo, ki ga je poslalo grško ljudstvo, če bo dostavljeno naslovnikom, pa je odvisno od Siriznih potez.