Evropska unija in njene zgodnejše inkarnacije imajo bogato zgodovino trgovanja s preostalim svetom. V zadnjem času najbolj pogost mehanizem za upravljanje tega trgovanja postajajo prostotrgovisnki sporazumi, ki jih EU upravičuje kot priložnosti za odpiranje novih trgov in večanje možnosti investiranja. Poleg tega naj bi trgovanje na ta način postalo hitrejše in bolj poceni, okolje za trgovanje in načrtovanje prihodnjih politik pa bolj predvidljivo in s tem zanesljivo. Prostotrgovinske sporazume Evropska unija opravičuje tudi finančno, saj bi vsi prostotrgovinski sporazumi, ki so trenutno v fazi pogajanj, če bi bili sklenjeni recimo jutri, prinesli 275 milijard evrov ali 545 evrov na vsako evropsko gospodinjstvo. To bi pomenilo 2,2 odstotno zvišanje evropskega bruto domačega proizvoda in več kot dva milijona novih delovnih mest.

To je uradna verzija, mi pa smo v naši oddaji pogledali še na drugo stran. Prostotrgovinski sporazumi so namreč pogosto orodje v rokah transnacionalnega kapitala, ki preko netransparentnih postopkov sprejemanja sporazumov ter različnih koncesij in imunitet za velika podjetja pod pretvezo obojestranske koristi izkorišča gospodarstva globalnega juga. Za komentar posledic in ozadja prostotrgovinskih sporazumov s severnoafriškimi državami smo govorili z Roeline Knottnerus, raziskovalko na Centre for Research on Multinational Corporations. O pogajanjih s podsaharsko Afriko in ideoloških ozadjih teh sporazumov smo govorili s Stephenom Hurtom, profesorjem mednarodnih odnosov na Oxford Brookes University. O še eni vroči temi, Transatlantskem trgovinskem in investicijskem partnerstvu, po domače trovinskim sporazumom med Združenimi državami Amerike in EU, pa smo govorili s Cecilio Olivet, raziskovalko na Transnational Institute v Amsterdamu.

Projekt podpira Evropski parlament