Ko je Chavez konec 90-ih prišel na oblast, se ni deklariral za socialista in tudi njegove politike niso bile posebej revolucionarne. Po državnem udaru leta 2002 pa se je nekoliko radikaliziral. Vseeno njegove politike ne moremo imeti za socialistično, temveč za social demokratsko. Proizvodnja v državi je namreč še vedno kapitalistična, gospodarstvo pa tržno.

Prav tako se pod Chavezom ni zgodila bistvena prestrukturacija gospodarstva. To namreč še vedno temelji na izvozih nafte. Leta 2015 je 73 odstotkov venezuelskega izvoza predstavljala surova nafta, še 16 odstotkov pa rafinirana. Dobički od teh izvodov so večinoma namenjeni financiranju socialnih programov, medtem ko je investiranje v proizvodnjo drugih potrebščin zanemarjeno. Tako mora Venezuela velik del osnovnih potrebščin kot so zdravila, mleko in meso uvažati.

Nekatera produkcijska sredstva je Chavez sicer ekspropriiral, v primeru da so na primer njihovi kapitalistični lastniki bojkotirali proizvodnjo ali kadar so bila ključnega pomena za državno infrastrukturo. Tovarne, v katerih je buržoazija bojkotirala proizvodnjo, da bi s tem ogrozila Chavezovo oblast, so prevzeli delavci, da bi proizvodnjo nadaljevali. Ko jih je Chavez ekspropriiral, se je v njih tako že vzpostavila oblika delavskega samoupravljanja s svojimi lastnimi delavskimi organizacijami. Te je Chavez nato formaliziral in povezal z vladnimi predstavniki. Vendar so delavci tudi v drugih državnih podjetjih zahtevali delavsko samoupravljanje, kar je Chavez sprva tudi spodbujal. Vendar je državna birokracija samoupravljanje kmalu tudi zatrla.