As Mentiras da Verdade
V začetku oktobra so v Mozambiku potekale splošne volitve, na katerih so volivci izbirali predsednika, 250 poslancev skupščine in člane desetih provincialnih skupščin. Volitve so sicer zasenčili protesti, ki trajajo že vse od začetka volilne kampanje. Množično nasprotovanje ljudstva je sprožil umor dveh opozicijskih kandidatov v času volilne kampanje oziroma vlaganja kandidatur. Vladajoča stranka Frelimo, ki skuša proteste zatreti že od samega začetka, je na ulice napotila policijo in začasno izklopila dostop državljanov do Facebooka, WhatsAppa in Instagrama. V spopadih s policijo, ki se je nad protestnike spravila s solzivcem, gumijastimi naboji in drugimi represivnimi sredstvi, je umrlo okoli 130 ljudi. Kaj je sprožilo protestniško gibanje v afriški državi, za začetek oriše antropologinja Carmeliza Soares Da Costa Rosario iz raziskovalnega inštituta CMI na Norveškem.
Na predsedniških volitvah so se s svojimi kandidati potegovale štiri stranke. Vladajoča stranka Frelimo je v tekmo poslala nekdanjega guvernerja province Inhambane, Daniela Chapa. Največja opozicijska stranka, imenovana Renamo, je za svojega kandidata izbrala Ossufa Momadeja, stranka Demokratično gibanje Mozambika, bolj poznana pod kratico MDM, pa je izbrala voditelja stranke Lutera Simangoja. Najmlajša med strankami, Optimistična stranka za razvoj Mozambika oziroma Podemos, ki je na političnem parketu šele od leta 2019, pa je za kandidata izbrala Venância Mondlaneja. Do eskalacije protestov je prišlo, ko je volilna komisija razglasila, da je predsedniški mandat ponovno osvojil Chapo, kandidat stranke Frelimo. Več o tem pojasni Emilia Columbo iz Centra za strateške in mednarodne študije v Washingtonu.
Poleg tega, da sta stranki Frelimo in Renamo ustvarili navidezno dihotomijo, pa je ljudstvo nezadovoljno tudi z dejstvom, da je vse volitve doslej zmagala stranka Frelimo, ki jo bremenijo obtožbe o goljufanju.
Protesti niso zgolj nezadovoljstvo peščice, temveč nezadovoljstvo celotnega prebivalstva. To potrjuje tudi dejstvo, da shodi potekajo tudi na območjih, kjer je tradicionalno volilna baza stranke Frelimo.
Politično krajino Mozambika sta od osamosvojitve zaznamovali predvsem stranki Frelimo in Renamo. Prva omenjena, izvorno socialistična stranka, je oblast prevzela leta 1975, ko se je Mozambik osamosvojil od nekdanje kolonizatorke Portugalske. Njena protiutež oziroma opozicija pa je bila od samega začetka stranka Renamo. Nasprotujoči si stranki, ki sta v boju za oblast sprožili tudi državljansko vojno, sta se bojevali vse do leta 1992, ko sta podpisali dogovor o prekinitvi bojevanja. Od takrat je Renamo služil kot dejanska opozicija vladajočemu Frelimu. Tako sta stranki ustvarili politično dihotomijo, v katero ni imela vstopa skoraj nobena druga stranka. Profesor sociologije na Tehnični univerzi v Mozambiku, Luca Bussotti, pove, da je to posledično skozi leta večalo nezadovoljstvo prebivalcev.
Nezadovoljstvo ljudi se je v zadnjih letih povečevalo tudi zaradi delovanja stranke Renamo. Čeprav naj bi Renamo igral opozicijsko protivlogo vladajočega Frelima, sta obe stranki nasprotujoči si vlogi že davno opustili.
Zaradi njunega medsebojnega sodelovanja se je vzpostavilo skupno ime Frenamo. S skupnim delovanjem najmočnejši in de facto skupaj vladajoči stranki poskušata centralizirati vso moč ter drugim strankam preprečiti vstop v mozambiško politiko. Več pojasni sogovorec.
Tokratno politično vzdušje, ki je spremljalo splošne volitve, je zaznamovala nova stranka Podemos in njen karizmatični voditelj Venâncio Mondlane, ki sta s svojo kandidaturo predstavljala trn v peti obstoječega slamnatega sistema nasprotujočih si strani. Izvor Podemosa in njihovega kandidata Mondlaneja razloži Columbo.
Venâncio Mondlane pa je v nasprotju s Podemos vse prej kot nov obraz. Pred dobrim letom dni je s stranko Renamo kandidiral na lokalnih volitvah v prestolnici Maputo. Že takrat je Mondlane trdil, da mu je stranka Frelimo s prirejanjem rezultatov ukradla mandat. Zaradi nesoglasij v stranki jo je Mondlane letos tudi zapustil. Več razloži Soares Da Costa Rosario.
Po izstopu iz stranke je Mondlane sprva skušal vložiti kandidaturo in se potegovati na volitvah kot neodvisni kandidat, vendar je za veljavno kandidaturo potreboval podporo vsaj ene stranke, kot pojasnjuje sogovorka.
Razlogov za uspešnost Podemosa je več. Najpomembnejši je ta, da je v zadnjih nekaj letih prebivalstvo začelo odprto kritizirati politično in družbeno situacijo, ki jo je ustvarila navidezna dihotomija sprtih strank. Kot prvi je vlogo nosilca sprememb prevzel raper Azagaia, ki je v svojih pesmih z besedili kritiziral oblast in poskušal prebuditi prebivalce.
Glasbeni premor: Azagaia - As Mentiras da Verdade
Azagaia je pred dobrim letom preminil, prebivalci pa so v spomin na glasbenika poskušali organizirati shod, vendar ga je oblast s pomočjo policije prepovedala. Po Azagaiu je njegovo vlogo prevzel Mondlane, ki je množice nezadovoljnih prebivalcev očaral s svojimi pridigarskimi veščinami.
Podemos sicer ni prva stranka, ki je poskušala razbiti dihotomijo Frenama. Pred tem je to poskušala storiti stranka MDM, toda ključna težava je, da so tudi novonastale stranke povezane s stranko Frelimo oziroma od nje niso popolnoma neodvisne.
Poleg tega, da Podemos ni nič novega v kontekstu tretje politične stranke, pa tudi sama stranka ne prinaša nobenega revolucionarnega programa. Ključna razlika, ki je prispevala k uspešnosti Podemosa, je po mnenju Bussottija prav Mondlane.
Prihodnost države sedaj sloni na odločitvi ustavnega sodišča o ustavnosti volilnih rezultatov.
Če ustavno sodišče odloči v prid Chapa, je Mondlane napovedal organizacijo še večjih protestov, pojasni Columbo.
Od začetka pa vse do danes so protesti terjali že več kot 100 smrtnih žrtev, uničili obstoječo infrastrukturo in oslabili gospodarstvo. V primeru še dodatne eskalacije protestov pa Bussotti opozarja, da Mondlane nad protesti več ne bo imel nadzora.
Prebivalce Mozambika ne bremeni samo notranja politična situacija, temveč tudi zunanja. V primeru Evropske unije se to kaže kot omogočanje volilne goljufije, v zameno pa mozambiška politična oblast evropskim državam omogoča nemoteno izrabljanje naravnih virov Mozambika.
Mozambik tako ostaja še ena od afriških držav, v katerih ima »razviti« Zahod veliko ekonomskih interesov. Pri izkoriščanju Mozambika ostajajo zvesti svoji zgodovinski identiteti in kolonizatorsko izkoriščajo vse naravne vire, ki jih država ima. Za tamkajšnje prebivalce pa ne ostane nič drugega kot revščina.
Dodaj komentar
Komentiraj