20. maja letos je tajska vojska kot odziv na pol leta trajajočo politično blokado razglasila izredno stanje. General Prayuth Chan-ocha je vztrajal, da ne gre za državni udar, saj da je vojska nevtralna in da bo prevzela zgolj vlogo mediatorja v političnem procesu. A dva dni kasneje je na pogovorih s predstavniki vlade in opozicije razglasil, da je zaradi nepripravljenosti obeh strani na kompromis prisiljen prevzeti oblast. “Sorry, I must seize power”, naj bi bile njegove besede, nato je zapustil sobo. Vsi prisotni so bili aretirani, da bi jim, kot je novinarjem pojasnil general Prayuth, “dali čas za pomiritev in razmislek”. Oblast je prevzel “Nacionalni svet za red in mir”, po domače vojaška hunta. Med njenimi prvimi potezami na oblasti je bil zagon kampanje osrečevanja, ki je vključevala vzpostavitev mest, na katerih so se prebivalci lahko slikali z vojaki in predvajanje brezplačnih domoljubnih filmov ter svetovnega nogometnega prvenstva. A osrečevanje prebivalstva je le redko motiv za vojaški prevzem oblasti, čas za pomiritev in razmislek pa zdaj traja že dobre pol leta. V današnji Južni Hemisferi se bomo posvetili razlogom za politično delitev in nestabilnost na Tajskem, ki sta pripeljali tudi do zadnjega vojaškega udara.

Ta je že drugi na Tajskem v zadnjih desetih letih. Zadnji se je pripetil leta 2006, ko je bil iz premierskega položaja odstavljen Thaksin Shinawatra, brat premierke Yingluck Shinawatra, strmoglavljene letos. Vojaške intervencije v politiko na Tajskem sicer niso nič novega. Država je dobila prvo ustavo, s katero je absolutno monarhijo zamenjala s parlamentarno, po državnem udaru leta 1932. Od takrat se je zvrstilo že 19 pučev, od tega 12 uspešnih. Vojaški prevzemi oblasti na svetovnem jugu so bili v povojnem obdobju hladnega konflikta med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike sicer precej običajni. A Tajska se te nedemokratične navade ni znebila niti v času hegemonije globaliziranega kapitalizma. Kaj stoji za zgodovinsko politično nestabilnostjo Tajske in zakaj se ta nadaljuje, nam je razložil Kevin Hewison, urednik revije Journal of contemporary Asia:

Izjava je dostopna tukaj.

Temelj rojalistične elite, ki jo omenja Hewison, je poslovna srenja, ki je svoje bogastvo akumulirala tekom razvoja kapitalizma na Tajskem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Nadaljuje Hewison:

Izjava je dostopna tukaj.

Za legitimizacijo oligarhične ureditve je ta elita zgradila kult osebnosti okoli kralja, ki ima na Tajskem status moralne avtoritete. Izvor králjevega vpliva in povezavo kraljevine kot institucije s tradicionalno tajsko elito razloži Lee Jones iz Univerze Queen Mary v Londonu:

Izjava je dostopna tukaj.

Elita, ki stoji za simbolom kralja, pa poleg kapitala vključuje tudi vojsko, sodstvo in višje sloje birokracije, prepletene v neločljive povezave. Takšno zavezništvo omogoča uporabo vseh mogočih vzvodov za držanje oblasti:

Izjava je dostopna tukaj.

Ta monopol nad oblastjo je preživel občasne izzive s strani študentskih in levih gibanj v 60-ih in 70-ih letih, konec 90-ih pa je dobil resnejšega izzivalca v stranki Thai Rak Thai. Thaksin Shinawatra, zastavonoša te nove politične opcije, je sicer tipičen pripadnik tajske elite. Izvira iz poslovno uspešne družine kitajskega izvora, s kakršnimi se je, kot omenjeno prej, kraljeva družina poslovno in politično povezala. Družina Shinawatra je v severnem tajskem mestu Chiang Mai začela z živinorejo in industrijsko pridelavo svile. Thaksinov oče je posel razširil na druge dejavnosti in ustvaril zavidljiv poslovni imperij, nato pa se je podal tudi v politiko in postal provincialni svetnik, kasneje pa je odslužil tudi dva mandata kot poslanec v nacionalnem parlamentu. Thaksin je svojo kariero začel v policiji, nato pa je kontakte v politiki in birokraciji izkoristil za pridobitev monopolne licence za svoje telekomunikacijsko podjetje Advance Info Service, s katerim se je povzpel med najbogatejše Tajce.

Tudi sam se je poizkusil v politiki. Pridružil se je koalicijski budistični stranki Palang Dharma Party ter od leta 1994 služil kot zunanji minister, naslednje leto pa je prevzel tudi vodenje stranke, ki se je končalo s hudim porazom na volitvah leta 1996. Azijska finančna kriza, ki se je začela s kolapsom tajskega finančnega sistema leto kasneje, je gospodarstvu zadejala hud udarec in omogočila Thaksinovi novi stranki Thai Rak Thai izgradnjo zmagovalne koalicije. Kako se je gospodarska kriza prelila na politično prizorišče, opiše Jones:

Izjava je dostopna tukaj.

Po zmagi na volitvah leta 2001, je vlada Thaksina Shinawatre uvedla socialne programe v korist revnejšim slojem in hkrati vzpostavila ugodno poslovno okolje, ki je prej hirajočim tajskim podjetjem omogočila ponovno rast. Lee Jones opiše, kako mu je to uspelo:

Izjava je dostopna tukaj.

Thaksinova popularnost je zaradi gospodarskega uspeha tekom prvega mandata rasla, kar mu je omogočilo postati prvi tajski premier, ki je odslužil cel mandat. Na naslednjih volitvah, leta 2005, ki jih je zaznamovala najvišja volilna udeležba v zgodovini, je zmagal z absolutno večino in sestavil vlado brez koalicije. Volitvam je sledilo turbulentno obdobje, ki se je začelo s protesti proti Thaksinovi “parlamentarni diktaturi”, nadaljevalo s predčasnimi volitvami, ki jih je opozicija bojkotirala, sodišče pa nato razveljavilo in zaključilo z vojaškim prevzemom oblasti septembra prihodnje leto.

Od takrat je tajska politika zaznamovana z bojem med protestniki v rumeni opravi, ki zastopajo rojalistično politično opcijo na eni, in tistimi v rdeči opravi, ki so podporniki Thaksina na drugi strani. Ta boj je dobil več razsežnosti. Ena izmed njih je razredni boj med vkopano tradicionalno elito, ki ni pripravljena deliti oblasti, in privrženci Thaksinove opcije, ki kljub svojemu elitizmu zaradi zanašanja na ljudsko podporo del državnih sredstev namenja nižjim slojem in jim daje glas v političnem življenju. Kljub mnogim poenostavitvam v tej razlagi po mnenju Tyrell Haberkorn iz Avstralske nacionalne univerze boj med družbenimi razredi ostaja del političnega boja na Tajskem:

Izjava je dostopna tukaj.

Razredna delitev na Tajskem pa ima, kot ponavadi, tudi geografsko porazdelitev, ki je v povezavi z zgodovinskimi razlikami do neke mere obudila trenja med regijami. Rojalistična elita izvira pretežno iz Bangkoka in centralne regije, kamor je bilo pod njenimi vladami usmerjenega tudi večino razvoja. Thaksin prihaja iz severozahodnega dela države in je več sredstev kot kdorkoli prej namenil razvoju podeželja severno od prestolnice, hkrati pa je povečal represijo nad etnično in versko drugačnim skrajnim jugom države, ki ni predstavljal pomembnega dela njegove volilne baze. Čeprav današnji politični boj ne poteka po črtah regionalne, etnične ali verske delitve, zgodovinske razlike, ki jih opiše Haberkornova, vseeno vplivajo na politično organiziranje prebivalstva:

Izjava je dostopna tukaj.

Kljub razrednim in regionalnim delitvam v tajski družbi, pa politično dogajanje zadnjega desetletja in pol ni zgolj romantičen boj zatiranega razreda ali zanemarjenih etničnih skupin za večjo pravičnost. Za to fasado stoji boj med dvema frakcijama tajskega kapitalističnega razreda. Thaksinovo zanašanje na ljudske množice mu je omogočilo gradnjo svojega poslovno-političnega imperija, neodvisnega od tradicionalne elite, kar bi dolgoročno lahko ogrozilo njen obstoj:

Izjava je dostopna tukaj.

Gre torej za prerivanje med dvema klikama najbogatejših pripadnikov tajske družbe. To tekmo za oblast je še zaostrilo vprašanje nasledstva, saj je kralj Bhumibol, ki interesom tradicionalne elite zvesto služi že od leta 1946, star in bolan, prestolonaslednik pa ima vprašljivo zmožnost ohranjanja moralne avtoritete kraljevine in s tem legitimnosti oblastnikov. Jones pojasni vpliv vprašanja nasledstva v tajski politiki od začetka tega stoletja:

Izjava je dostopna tukaj.

Da bi Thaksina izrinila iz politike in si zagotovila nadzor nad nasledstvom ter s tem nad prihodnostjo svoje ekonomske in politične moči, tradicionalna elita, kot ji je bilo v navadi v preteklosti, še vedno uporablja nedemokratične vzvode. Od odstavitve Thaksina leta 2006 je iz premierskega položaja dva njegova politična zaveznika strmoglavilo ustavno sodišče, maja letos pa je proti Yingluck Shinawatra zopet posredovala vojska. Takšni manevri so v preteklosti delovali, danes pa ne uspejo več zatreti želje tajskih množic po participaciji v političnem življenju. Zato so možnosti zadnje vojaške hunte, da bi, v nasprotju z vojaškimi in sodnimi intervencijami v politiko od leta 2006, ta uspela ukrojiti tajsko poltično ureditev po svoji meri, precej slabe. Zaključi Jones:

Izjava je dostopna tukaj.