Rdeči vzhod na Salomonovih otokih
V preteklem tednu je svetovno pozornost pritegnila novica o smrti kraljice Elizabete II. Trajanje njenega suverenega monarhičnega staža je za dve leti presegel zgolj francoski sončni kralj Ludvik XIV. pred skoraj tremi stoletji. Elizabeta II. je ob smrti očeta, kralja Jurija IV., leta 1952 prevzela le še senco nekdanjega blišča britanskega imperija, ki se je v sedmih desetletjih njene vladavine spremenil v britanski Commonwealth – združenje nekdanjih britanskih kolonialnih ozemelj. Commonwealth sestavlja 56 samostojnih držav, ki imajo zaradi članstva nekatere ekonomske prednosti, sam Commonwealth pa je najbolj znan po mini olimpijadi z imenom igre Commonwealtha. Nekdanja ali še obstoječa povezava z britansko krono je pravzaprav edino merilo, ki združuje 56 vseh članic Commonwealtha. Mnoge od njih so se v zadnjih letih diplomatsko precej oddaljile od Združenega kraljestva in Zahoda nasploh. Mednje lahko uvrstimo Indijo, Šrilanko, pa tudi predmet današnje Južne hemisfere – južnopacifiško otoško državo Salomonove otoke.
Salomonovi otoki so približno dva tisoč kilometrov severovzhodno od Avstralije. Evropejci so jih odkrili leta 1568 v okviru odprave španskega navigatorja Álvara de Mendañe. Do 19. stoletja so se tam zvrstile številne angleške in francoske odprave, prva uradna kolonialna oblast na Salomonovih otokih pa je bilo nemško cesarstvo leta 1884. V okviru tripartitne pogodbe iz leta 1899 je Nemčija prepustila tako imenovani Severni Salomon Združenemu kraljestvu, po nemški kapitulaciji v prvi svetovni vojni pa so Britancem pripadli še preostali Salomonovi otoki. V drugi svetovni vojni je bil največji otok Guadalcanal skrajna meja širitve japonskega imperija proti jugu in prizorišče enega prvih kopenskih spopadov med ameriško in japonsko vojsko leta 1942. Po vojni je otočje znova pripadlo britanski upravi, leta 1978 pa so se Salomonovi otoki osamosvojili in postali parlamentarna ustavna monarhija.
Salomonovi otoki danes obsegajo več kot 900 otokov in so razdeljeni na devet provinc in prestolnico Honiaro. Takšna upravna delitev in volilni sistem po zgledu enokrožnega večinskega sistema, ki mu v angleščini pravijo »first past the post«, sta vzrok za majhno politično diverziteto v predstavniških organih in malo volilnih presenečenj. Demokratične vzvode na Salomonovih otokih natančneje predstavi novinar novozelandskega radia RNZ Pacific Koroi Hawkins.
Salomonovi otoki so pozornost mednarodne skupnosti zbudili že septembra 2019, ko so pod vodstvom trenutnega premierja Manasseha Sogavareja priznali Ljudsko republiko Kitajsko kot edino suvereno kitajsko državo, hkrati pa so odrekli priznanje Tajvanu. Sogavare je sicer že stari znanec parlamenta, ki trenutno opravlja svoj četrti mandat kot premier Salomonovih otokov. Marca letos se je država znova znašla pod drobnogledom Zahoda, ko je s Kitajsko podpisala sporazum o policijskem sodelovanju, ki bo vzpenjajoči se velesili omogočil stalno vojaško prisotnost v južnem Pacifiku in neposredni bližini Avstralije.
Seveda pa je zunanja politika Salomonovih otokov zgolj odsev turbulentne notranje politike, ki je nov vrhunec dosegla v preteklem tednu s sprejetjem zakona o spremembi ustave. Premier Sogavare je avgusta parlamentu predlagal spremembo ustave, s katero bi izvedbo splošnih volitev zamaknili. Volitve naj bi sicer prvotno potekale maja prihodnje leto, a bodo zaradi potrditve zakona potekale leta 2024. Po mnenju Sogavareja država nima dovolj finančnih sredstev, da bi lahko v istem letu izpeljala volitve in Pacifiške igre, še eno lokalizirano podvrsto olimpijade. Velik del javnosti in opozicija ostro nasprotujeta spremembi ustave, češ da gre za način, s katerim se Sogavare želi obdržati na oblasti. Trenutno politično in družbeno klimo na Salomonovih otokih natančneje opiše Tess Newton Cain, vodja projekta Pacific Hub na Griffith Asia Institute.
Kot razlaga Newton Cain, to ni prvi poskus spremembe ustave, s katerim bi bil uveden daljši mandat.
Premier Sogavare se je za zamaknitev splošnih volitev domnevno odločil, ker bi te skupaj z izvedbo Pacifiških iger pomenile preveliko breme za državo, tako finančno kot logistično. Pacifiške igre imajo pomembno simbolno in gospodarsko vlogo v regiji. Za njihovo izvedbo je potrebna gradnja infrastrukture in športnih objektov, kar ustvarja nova delovna mesta tako v gradbeništvu kot drugih gospodarskih panogah. Sogavare vidi Pacifiške igre kot možnost za simboličen prehod iz krize, v kateri se je država znašla v času epidemije koronavirusa. Opozicija sicer opozarja, da se država ne bi smela potegovati za gostovanje Pacifiških iger, za kar se oblast zavzema kljub zavedanju, da bodo te potekale v tako imenovanem volilnem letu.
Newton Cain sicer poudarja, da finančna stiska države in samovoljnost premierja Sogavareja nista edina razloga, zakaj bi parlament lahko prav zdaj sprejel takšno spremembo ustave.
Na spremembo ustave so se odzvale tudi sosednje države, zlasti Avstralija, ki ima dolgo in pestro zgodovino sodelovanja s Salomonovimi otoki. Država je otokom ponudila financiranje njihovih volitev, kar ni tako neobičajna praksa, kot se zdi na prvi pogled. Avstralija je namreč financirala že zadnje splošne volitve na Salomonovih otokih, ki so potekale leta 2019. Premier Sogavare je avstralsko ponudbo tokrat zavrnil in državo obtožil vmešavanja v notranje zadeve in državno suverenost.
Pogovori o priključitvi Salomonovih otokov k Avstraliji so potekali že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Združeno kraljestvo želelo zaupati protektorat nad državo Avstraliji. Ta se je otoški državi odpovedala, saj bi bil nadzor nad Salomonovimi otoki prehudo finančno breme. Po tem, ko so otoki leta 1978 dosegli neodvisnost, je Avstralija ostala pomembna zaveznica. Salomonovi otoki imajo sicer svojo policijo, ne pa tudi vojske. Tako so ob izgredih in protestih primorani na pomoč poklicati bližnje države, ki jih Salomonovi otoki dojemajo kot varnostne zaveznice. Avstralija je tako posredovala v protestih aprila leta 2006, ki so razdejali kitajsko četrt v prestolnici Honiara, prav tako pa je zadušila proteste ob sklenitvi sporazuma s Kitajsko, ki mu bomo več pozornosti namenili v drugi polovici oddaje. Odnosi so se sicer začeli zaostrovati maja leta 2006, ko je Sogavare izgnal visokega predstavnika Avstralije Patricka Cola. Dodatno je razmere poslabšalo premierjevo nasprotovanje razrešitvi državnega tožilca Juliana Motija. Avstralija je želela, da Salomonovi otoki predajo Motija, ki je bil obtožen spolnega nadlegovanja otrok.
Sogavare je svojo politično kariero začel kot minister za finance in državno zakladnico v času mandata premierja Ulufa’aluja med letoma 1997 in 2000. S položaja je bil razrešen po letu dni, za razrešitev pa takratni premier ni navedel nobenega konkretnega razloga. Sogavare se je še istega leta pridružil takratni opoziciji in hitro postal najpomembnejša figura opozicije. Prvič je mesto predsednika vlade zasedel leta 2000, na položaju pa je ostal do decembra naslednjega leta. Premier je ponovno postal leta 2006, a je bil leto kasneje odstavljen zaradi izglasovane nezaupnice. Svoj tretji mandat je začel opravljati leta 2014. Novembra 2017 je na glasovanju o nezaupnici Sogavareju kar sedemnajst članov njegove koalicije glasovalo proti njemu, zato je bil primoran zapustiti položaj. Politični profil Manasseha Sogavareja povzame Newton Cain.
Sogavare je bil ponovno izvoljen aprila 2019, ko je zanj glasovalo 34 od skupno 50 poslancev. Njegova zmaga na volitvah sicer velja za kontroverzno. Tik pred začetkom glasovanja v parlamentu je sodišče izdalo prepoved in zahtevalo, da se glasovanje preloži. Sodišče ni navedlo nobenega razloga za prepoved, a sta zanjo domnevno zaprosila Sogavarejev protikandidat Matthew Wale in njegova koalicija. Posredoval je takratni generalni guverner sir Frank Kabui, ki je odločil, da se glasovanje lahko nadaljuje. Skladno z ustavo Salomonovih otokov ima generalni guverner pri izvajanju volitev in glasovanj primat nad sodišči. Ljudstvo z rezultatom volitev ni bilo zadovoljno, zato so ob razglasitvi Sogavarejevega četrtega mandata ulice Honiare preplavili protesti. Nasprotovanje njegovemu vodenju države je očitno tudi v zadnjih mesecih.
Poleg parlamentarnega dogajanja prebivalce Salomonovih otokov moti tudi zunanjepolitično udejstvovanje Sogavarejeve vlade. Koroi Hawkins opiše razloge, ki podžigajo njihovo nezadovoljstvo.
Glasbeni premor: Men at Work - Down Under
V drugem delu oddaje se bomo posvetili delovanju zunanje politike te otoške države. Najbolj aktualna mednarodnopolitična akrobacija je podpis obrambnega pakta s Kitajsko aprila letos. Pakt bo kitajskim vojaškim ladjam naslednjih pet let omogočal prost dostop do salomonovootoških pristanišč. Čeprav je Sogavare zagotovil, da pakt ne dovoljuje nastanitve kitajskih vojakov na otokih za potrebe državne obrambe, dokument predvideva možnost vstopa v državo kitajskim oboroženim silam, ki bodo varovale kitajske posadke na ladjah. Newton Cain opiše postopek dogovarjanja in podpisa dokumenta med državama, ki se je zgodil razmeroma hitro.
Če so se Salomonovi otoki za podpis pakta s Kitajsko odločili zaradi ekonomskih in vojaških prednosti, ki jih ponuja sopodpisnica, ima Kitajska v mislih možnost geopolitičnega tekmovanja z Avstralijo v južnem Pacifiku. Kitajsko izbiro »pogodbenega partnerja« natančneje opiše Čun Ji Lee, izredna profesorica na fakulteti za politiko in mednarodne odnose na Univerzi v Nottinghamu.
Po mnenju sogovornice naj se določbe pakta ne bi v celoti uresničile. Avstralija naj bi Salomonove otoke diplomatsko poskušala prepričati k oddaljitvi od kitajskega vpliva. Avstraliji kitajska prisotnost blizu njenih teritorialnih voda namreč ne koristi.
Kitajsko-salomonovootoški pakt je zgolj zadnji v vrsti dogodkov, ki kažejo preusmeritev salomonovootoške diplomatske politike od Zahoda h Kitajski. Leta 2019 je namreč prvič po vzpostavitvi diplomatskih odnosov s Tajvanom leta 1983 premier Sogavare spremenil svoje mnenje in državno stališče do tajvanske neodvisnosti, ko je priznal Ljudsko republiko Kitajsko. Kot razloge za nenadno spremembo 36-letne zunanjepolitične tradicije je navedel boljše gospodarsko stanje Kitajske in priložnosti, ki jih bo uradni Peking ponudil Salomonovim otokom. Newton Cain razloži, zakaj je hitri prehod h Kitajski presenetil in prizadel številne prebivalce Salomonovih otokov.
Zaradi strateške lege Salomonovih otokov, njihovega toplo-hladnega odnosa z Avstralijo in kitajskih gospodarskih ambicij trenutno sodelovanje s Kitajsko sicer ni popolno presenečenje. Ideje o gospodarskem in diplomatskem zbliževanju s Kitajsko so na Salomonovih otokih obstajale že pred prvim Sogavarejevim mandatom. Sogovornica tudi poudari, da Sogavare nikoli ni slovel kot protikitajski politik in da nikoli ni popolnoma izključil možnosti zavezništva s Kitajsko.
Sogavarejevo vodenje politike do Kitajske in Tajvana bi lahko imelo zelo resne posledice za gospodarski ustroj Salomonovih otokov. Med vlado v Honiari in provinco Malaite, ki je najbolj odvisna od trgovine s Tajvanom, se odnosi že zaostrujejo. Natančneje, med premierjem Sogavarejem in predsednikom lokalne vlade Malaite Danielom Suidanijem. Čeprav lokalna vlada in njen predsednik nimata enakih pristojnosti kot premier Salomonovih otokov, so med predstavnikoma posameznih političnih teles trenja. Ta so postala izrazita, zlasti ko se je Suidani odločil, da bo Malaita še naprej ohranjala diplomatske in gospodarske odnose s Tajvanom. Sogavare je to odločitev strogo obsodil, saj Malaita kot provinca Salomonovih otokov nima pristojnosti za sprejemanje odločitev o zunanji politiki države. Odnos med osrednjo in lokalno vlado prestavi Koroi Hawkins.
Malaita svoje nasprotovanje odločitvam premierja Sogavareja ne kaže zgolj s sprejemanjem lastnih gospodarskih in zunanjepolitičnih odločitev. Pogosto se namreč pojavlja ideja o odcepitvi te province od Salomonovih otokov. Eden od načinov za doseganje odcepitve je preoblikovanje države v združenje zveznih držav, kar natančneje pojasni Newton Cain.
Salomonovi otoki so se znašli na točki, kjer preizkušajo, od katere strani - kitajske ali avstralske - imajo največ koristi. Takšno politiko bodo Salomonovi otoki - s Sogavarejem ali brez njega - lahko vodili, dokler bosta tako Kitajska kot Zahod tekmovala za prevlado v za zdaj strateško pomembnem južnem Pacifiku. In nedvomno bo premier z najdaljšim stažem v zgodovini te pacifiške države to poskušal izkoristiti - zlasti in predvsem - sebi v prid. Pri tem pa bo moral biti previden, saj bo prevelika naklonjenost eni strani povzročila razpad države z uporno provinco Malaite na čelu.
Foto: Wikipedia; https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Honiara_panorama.jpg
Dodaj komentar
Komentiraj