uokvirjena demokracija, prepovedan osvobodilni boj
Konflikt v Kašmirju je eden izmed tistih, o katerih ta čas le redko beremo na naslovnicah svetovnih časopisov in spletnih portalov. Oboroženi upor proti indijski vladi, ki se je razplamtel po zgoljufanih volitvah leta 1989, je v zadnjem desetletju resda v večji meri zamrl. Ponovno je bila vzpostavljena regionalno izvoljena oblast, ki je nadomestila neposredno vladavino iz New Delhija, in udeležba na volitvah od začetka prejšnjega desetletja narašča. A kljub tej na površju umirjeni situaciji v Kašmirju pod gladino še vedno vre.
Osvobodilni boj in separatistična gibanja, ki ga vodijo, ohranjajo visoko stopnjo podpore. Predvsem indijska pa tudi pakistanska oblast manifestacije proti okupaciji zatirata s silo, kar se je na zadnje pokazalo pretekli vikend na protestih ob obletnici smrti kašmirskih aktivistov Maqboola Bhata in Afzala Guruja. Na drugi strani je demokratični proces tako na indijski kot pakistanski strani meje skrbno upravljan, da ne bi ogrozil interesov okupatorjev. Uspeh voditeljev zavisi od povezav in blagoslova centrov moči v Delhiju in Islamabadu. Zaradi takšnih, razumljivo nepopularnih povezav se je vladajoča koalicija v indijskem Kašmirju ob smrti dosedanjega premierja Muftija Sayeeda prejšnji mesec znašla na razpotju. Ob nezmožnosti imenovanja novega premierja je regijo pahnila pod oblast guvernerja, imenovanega s strani zvezne vlade.
Notranja politika indijskega Kašmirja se deli na tri dele. Prvega sestavljata dve največji indijski stranki, to sta Indijski nacionalni kongres in Bharatija Janata Party. V drugega sodijo lokalne stranke, predvsem Nacionalna konferenca in Ljudska demokratska stranka. Obe v svojem političnem delovanju sklepata koalicije z indijskimi strankami in sta svoje zahteve glede neodvisnosti razvodenili v zahteve po avtonomiji oziroma samoupravljanju. Tretji del pa so neparlamentarne stranke in gibanja, ki zahtevajo neodvisnost Kašmirja. Povzame kašmirski novinar Gowhar Geelani:
Za razliko od Nacionalne konference, ki kratkoročno stremi k večji avtonomiji Kašmirja, a vsaj na deklarativni ravni dolgoročno zasleduje cilj neodvisnosti, Ljudska demokratska stranka, krajše PDP, priznava indijsko oblast nad Kašmirjem in zahteva le avtonomijo. Ta stranka je na volitvah konec leta 2014 zmagala in vstopila v koalicijo s stranko BJP, ki pod vodstvom Narendre Modija vlada tudi na zvezni ravni. BJP je stranka, ki prisega na ideologijo hindujskega supremacizma, njeni člani in lokalne izpostave pa so bili vpleteni v pogrome nad muslimani. Poleg tega se stranka zavzema za odpravo posebnega, avtonomnega statusa Kašmirja, ki je zapisan v indijski ustavi, in popolno integracijo regije v Indijo. Geelani opiše volilno dinamiko, ki je pripeljala do takšne koalicije:
Odločitev za koalicijo je med mandatom postala še bolj nepopularna, saj vladajoča zaveza ni izpolnjevala ključnih elementov iz koalicijske pogodbe. Nadaljuje Geelani:
BJP pa je uspela doseči premike na drugih frontah. Uspešno je zaustavila izvajanje odloka, da morajo vladne stavbe v regiji poleg indijske izobesiti še kašmirsko zastavo. Prav tako je večinoma muslimanskemu prebivalstvu želela vsiliti prepoved zakola in prodaje govedine, kar pa je kasneje sodišče razveljavilo. Zvezna vlada je odobrila tudi paket pomoči za ponovno naselitev kašmirskih hindujcev, ki so pobegnili v času oboroženega upora v 90. letih prejšnjega stoletja. Poteza bi bila sicer lahko dobrodošla za ohranjanje verske raznolikosti regije, a njen namen je v kombinaciji z drugimi dejanji hindujsko supremacistične BJP jasen.
Razklano koalicijo je skupaj držal predsednik kašmirske vlade Mufti Mohammad Sayeed. Po njegovi smrti januarja naj bi ga po pričakovanjih nasledila hčerka Mehbooba Mufti, a ta kljub podpori stranke BJP in zvezne vlade zaradi nepopularnosti koalicije v Kašmirju že en mesec zavlačuje s prevzemom izvršne funkcije. Mufti Sayeed je bil spreten politik, sicer tudi bivši indijski notranji minister, ki je stkal in ohranjal dobre povezave s centri moči v Delhiju. Kot pojasni Geelani, so takšne povezave in iz njih izhajajoči blagoslov zvezne vlade nujni za vsakega politika v Kašmirju:
Kašmirci kljub temu splošno sprejetemu dejstvu sodelujejo v takšni obliki demokracije in volilna udeležba je na zadnjih volitvah dosegla zglednih 65 odstotkov. A v nasprotju s trditvami indijskih in nekaterih zahodnih analitikov to ne pomeni, da so prebivalci Kašmirja opustili idejo o samostojnosti in da sprejemajo indijsko oziroma pakistansko oblast. Njihovo udejanjanje v izvenparlamentarnem, separatističnem delu političnega življenja je namreč vsaj tako pestro kot v parlamentarnem. Pojasni Gowhar Geelani:
V prvem delu oddaje smo se posvetili institucionalni politični dinamiki v indijskem delu Kašmirja. Zaključili smo z ugotovitvijo, da kljub razgibanosti te dinamike v zadnjih letih Kašmirci ostajajo zavezani ideji neodvisnosti in dejavno sodelujejo v izvenparlamentarnem političnem prostoru in boju za neodvisnost. V drugem delu oddaje se bomo posvetili gibanjem, ki ta prostor povezujejo in pretežno delujejo na obeh straneh de facto obstoječe državne meje, torej tako v indijskem kot v pakistanskem delu Kašmirja.
Kljub visoki stopnji podpore med prebivalstvom ta gibanja ne sodelujejo na volitvah in ne delujejo v institucionalni politiki. Tako indijska kot pakistanska stran sta namreč z zakonskimi in izvenzakonskimi ukrepi uspeli uokviriti demokratični proces v svojih delih Kašmirja, tako da zadostuje minimalnim standardom mednarodne javnosti, a hkrati ne predstavlja grožnje okupaciji. Vsesplošno ponarejanje rezultatov volitev, kakršno je na indijski strani meje konec 80. let prejšnjega stoletja pripeljalo do oboroženega upora, se v Kašmirju ne dogaja več in izbira volivcev je običajno upoštevana. A oblast, tako indijska kot pakistanska, nadaljuje z manipulacijo volilnih rezultatov s subtilnejšimi metodami, kot so aretacije problematičnih političnih voditeljev in zahteve po vnaprejšnjem priznanju indijske oziroma pakistanske oblasti s strani tistih, ki jim je kandidatura omogočena. Opiše Zafar Khan iz organizacije Jammu Kashmir liberation front:
Poleg tega vsaj v indijskem delu Kašmirja prisotnost več kot pol milijona pripadnikov vojske in policije ter izvajanje vojaških operacij omogočata zaostrovanje razmer v posameznih volilnih okrajih in s tem manipulacijo z volilno udeležbo.
Separatističnim organizacijam na obeh straneh de facto meje je oteženo tudi koordinirano delovanje v različnih regijah Kašmirja. Indijski del Kašmirja je namreč razdeljen na tri dele, to so Jammu, Kašmir in Ladakh, pakistanski del pa na Azad Kašmir in Gilgit-Baltistan. Nadaljuje Khan:
Vsaj v indijskem delu Kašmirja naj bi bilo sicer od opustitve oboroženega upora delovanje separatističnih gibanj v neoboroženem političnem boju dovoljeno. A kljub temu je v praksi njihovo delovanje onemogočeno tudi znotraj posameznih regij. Zakon o posebnih pooblastilih vojske v Kašmirju določa, da lahko vojska brez naloga vstopa v zasebne prostore, aretira ljudi, za katere meni, da predstavljajo grožnjo, in po opozorilu strelja na domnevne predstavnike grožnje. Oborožena s temi pooblastili vojska, ki naj bi v indijskem Kašmirju štela med 500 in 700 tisoč možmi, še pred javnimi manifestacijami običajno zapre separatistične voditelje, protestne pa zatre s silo. Zafir Khan pojasni na primeru protestov ob obletnici usmrtitve dveh vidnih kašmirskih aktivistov, ki so potekali pretekli vikend in rezultirali v uboju dveh protestnikov, kar je spodbudilo nadaljnje proteste:
Na drugi strani, v pakistanskem delu Kašmirja tamkajšnje oblasti dovoljujejo proteste proti indijski okupaciji, a s podobno silo zatirajo gibanja, ki nasprotujejo pakistanskemu nadzoru nad Kašmirjem:
Podpora pakistanskim ambicijam po prevzemu celotnega Kašmirja s strani nekaterih separatističnih skupin pa ni problematična zgolj s stališča nacionalističnega cilja samostojne države, temveč v boj za neodvisnost vnaša tudi versko noto. Pojasni Shabir Choudhry, kašmirski aktivist in predsednik Kašmirske nacionalne stranke, ki sicer ni v parlamentu:
Območje zgodovinske države Jammu in Kašmirja je versko raznoliko. Poleg hinduizma in sunitskega islama so prisotni še budizem, šiitski islam in več manjših islamskih sekt. Nadaljuje Choudhry:
Islamistične skupine so sicer od umiritve oboroženega upora v sredini prejšnjega desetletja izgubile velik del vpliva. A vsakodnevna represija nad prebivalstvom, morebitne nadaljnje sektaške poteze stranke BJP in nadaljevanje konflikta glede usmrtitve kašmirskega aktivista Afzala Guruja, ki je sprožila tudi trenutne proteste v Kašmirju in med študenti v Delhiju, predstavljajo potencialne povode za ponovno radikalizacijo. Zaključi Gowhar Geelani:
Dodaj komentar
Komentiraj