Amerika izbira
Ameriške volitve nekoliko nenavadno potekajo na delovni dan, na prvi torek v novembru. Gre za ostanek iz časa, ko je bila Amerika ponosna na svoj izvorni mit, po katerem je to država svobodnih kmetovalcev in meščanov manjših ruralnih mest. November je bil izbran kot mesec, ko je dela na polju najmanj, torek pa naj bi dal volivcu dovolj časa, da po nedeljskem obisku cerkve pripotuje do prvega večjega kraja, kjer bo lahko oddal svoj glas.
Američani v torek ne bodo glasovali le za predsednika, ampak tudi za vse člane predstavniškega doma, tretjino senata in na volitvah v svojih zveznih državah. Preden preidemo na predsedniško tekmo, si najprej oglejmo dogajanje na kongresnih volitvah. Demokratska večina v predstavniškem domu ni ogrožena. Njegovih 435 članov ima dvoletne mandate, velika večina pa jih prihaja iz volilnih okrožij, ki so politično močno nagnjena v eno ali drugo stran, tako da so presenečenja redka. Veliko bolj zanimiva je situacija v senatu, kjer imajo republikanci tesno večino, demokrati pa imajo zelo realne možnosti, da jo prevzamejo, kar bi ključno vplivalo na politični program, ki bi ga izvedla morebitna administracija Joeja Bidna. O pomenu senatskih volitev newyorški novinar David Griscom.
Senat ima 100 članov, iz vsake zvezne države po dva. To na primer pomeni, da imajo glasovi prebivalcev ruralnih in manj naseljenih držav večjo težo kot tisti iz Kalifornije ali Teksasa. Republikanci imajo trenutno 53 sedežev proti 47 na demokratski strani. Posebnost senatskih volitev je, da je vsaki dve leti na volitvah prisotna le tretjina senatorjev. Senatne volitve imajo tako za posamično stranko boljšo ali slabšo letino, odvisno od tega, koliko njenih članov v posamičnem letu čakajo volitve in iz katerih držav ti člani izhajajo.
Senatorji redko izgubijo volitve, ko se potegujejo za drugi ali naslednji mandat. Med letošnjimi 34 senatnimi dirkami jih je v zraku le nekaj.
Izjava
V tekmi za mesto v Beli hiši ključno vlogo igrajo države, v katerih volivci niso večinsko naklonjeni niti demokratski niti republikanski stranki. V angleščini te države nosijo ime "the swing states"; za njih je namreč značilno, da od volitev do volitev nihajo med podporo eni ali drugi stranki.
Ker je v predsedniški tekmi dober del zveznih držav tradicionalno naklonjen le eni izmed obeh strank, najbolj vznemirljiv del volitev predstavljajo prav tiste države, za katere se ne ve, kateremu kandidatu so najbolj naklonjene. Ključni del strategije vsakega predsedniškega kandidata se mora zato posvetiti vprašanju, kako na najbolj učinkovit način seči do volivcev neodločenih zveznih držav. Tistemu kandidatu, ki to uspe najbolje, navadno uspe zmagati na volitvah.
Ključnost zmage v omenjenih državah je v Združenih državah posledica specifičnosti ameriškega volilnega sistema. Za razliko od slovenskega volilnega sistema, v katerem uspešnost kandidatov merimo po številu prejetih glasov, na ameriških volitvah takšno vlogo igrajo elektorski glasovi. Oddani glas v ameriški zvezni državi tako pomeni glas za elektorje, ki zvezno državo predstavljajo. V praksi to pomeni, da zmagovalec države pogosto odnese vse elektorske glasove, četudi je prednost, s katero zmaga, minimalna.
V ZDA sicer obstajajo države, ki so že tradicionalno približno enako razdeljene med obe stranki. Med takšne države spadajo na primer Florida, Ohio in Pensilvanija. Tradicionalnim zveznim državam, v katerih je izid volitev negotov, se vsaka štiri leta pridružuje še kopica drugih, v katerih ankete nakazujejo tesen obračun obeh kandidatov. V primeru letošnjih volitev bosta ključno vlogo najbrž odigrala netradicionalno nihajoča Teksas in Georgia. To dejstvo komentira Griscom.
Dober del Trumpovega uspeha izpred štirih let je tako predstavljala njegova prepričljiva zmaga v zveznih državah, kot sta Wisconsin in Pensilvanija. Če je moč zaupati anketam, se Joe Biden v omenjenih državah drži precej bolje od svoje predhodnice.
Prepričljivo zmago v letu 2016 je Trump slavil tudi v zgodovinsko industrijski zvezni državi Michigan, kar je predvsem izraz izjemne nepriljubljenosti Hillary Clinton v ameriškem delavskem razredu. Po mnenju Griscoma je Bidnova kampanja to težavo naslovila bolj uspešno.
Uspešnost Bidnove kampanje je v tem trenutku očitna tudi v Teksasu, ki na predčasnih volitvah beleži rekordno udeležbo. Do srede tega tedna je zvezna država zabeležila že 8,5 milijona oddanih glasov, kar predstavlja 94 odstotkov vseh glasov, ki so bili oddani pred štirimi leti. Zaenkrat je sicer težko sklepati, ali dogajanje v Teksasu odraža večji interes za oddajo glasov na splošno. Vendarle je to dejstvo pomenljivo, saj nakazuje spreminjanje te tradicionalno republikanske države v državo, bolj naklonjeno demokratom. Splošnejši pomen tega trenda opisuje Griscom.
Donald Trump upa, da mu bo ponovno uspelo mobilizirati republikansko bazo, ki je sicer manjša od demokratske, a toliko bolj skrbna pri volilni udeležbi. Eden ključnih motivacijskih momentov za republikance je moč, ki jo ima predsednik pri imenovanju sodnikov.
Odkar se je Trump po zlatih tekočih stopnicah spustil v svojo prvo predsedniško bitko, ni bil prva izbira ideološko prepričanih konservativcev. Kljub temu da je premagal kandidate, ki so jim bili ljubši, je Trump kmalu spoznal, da potrebuje podporo konservativnega političnega aparata, ki je nastajal desetletja in je danes verjetno najučinkovitejša politična sila v ameriški politiki. Bistvo tega, kar je Trump ponudil konservativcem, je bilo imenovanje sodnikov po njihovem okusu.
Ameriška desnica se zaveda pomena sodišč vse od petdesetih in šestdesetih let, ko so bila sodišča tista, ki so prva začela razgrajevati segregacijo v državah Juga. V naslednjih desetletjih je sodišče dovolilo razširitev pristojnosti zvezne vlade, dovolilo splav in za krajši čas celo prepovedalo smrtno kazen. Najbolj boleče je bilo priznanje pravice do splava, pri čemer je sodbo sodišča spisal sodnik, ki ga je le nekaj let prej imenoval republikanski predsednik Richard Nixon. Lekcija, ki se jo je konservativno gibanje naučilo in si jo zapomnilo vse do danes, je ta, da imajo sodišča veliko moč in da se mora nanje imenovati ideološko zanesljive sodnike. Več o moči ameriških sodišč pove Griscom:
Izjava
Poleg senata, ki sodnike imenuje na predlog predsednika, je pomemben instrument konservativcev na sodiščih tudi organizacija Federalist Society. Gre za interesno združenje konservativnih pravnih strokovnjakov, ki išče in odpira karierne poti desno usmerjenim pravnikom. Trump je skoraj vse sodnike imenoval s seznamov, ki jih je pripravila Federalist Society. Sodelovanje je bilo izjemno uspešno. Noben ameriški predsednik ni imenoval sodnikov s tako naglico kot Trump. Pri tem mu je pomagalo tudi dejstvo, da so republikanski senatorji med mandatom predsednika Baracka Obame blokirali imenovanja na izpraznjene sodniške klopi, tako da je Trumpa na začetku mandata pričakalo več kot petdeset praznih mest. V štirih letih je Trump imenoval več kot 270 sodnikov na vseh zveznih ravneh, približno toliko kot Obama v dveh mandatih.
Najbolj viden uspeh Trumpa je imenovanje treh vrhovnih sodnikov, s katerimi je zagotovil trdno večino šestih konservativnih sodnikov proti trem liberalnim. Prazen sedež, ki je ostal za preminulim konservativnim sodnikom Antoninom Scalio, je pred štirimi leti pripomogel k mobilizaciji republikanskih volivcev. Letos bi situacija lahko bila obratna. Sredi septembra je namreč umrla liberalna pravna ikona Ruth Bader Ginsburg. Zanesljivo demokratska sodnica je v zadnjem obdobju svojega življenja postala prava ikona popularne družbe in ena najbolj priljubljenih oseb na levi polovici ameriške družbe. Njena smrt je bila eden najbolj vidnih dogodkov v predvolilnem času, ki ni ušel niti tistim Američanom, ki politike ne spremljajo.
Republikanci so izpraznjeno mesto na vrhovnem sodišču hitro zapolnili z zanesljivo konservativno kandidatko Amy Coney Barrett. Z vidika razmerja politične moči je republikanska večina močan ščit pred kakršnimi koli bolj drznimi zakonskimi pobudami Joeja Bidna, če bo izvoljen za predsednika. Hkrati pa je trpek poraz, ob katerem so demokrati v kongresu le brezmočno opazovali, kako se vrhovno sodišče najverjetneje za več kot desetletje obrača povsem v desno, očitno motiviral demokratsko volilno bazo. To se je pokazalo v velikem porastu donacij za demokratsko stranko in njene kandidate. Zgolj prek donacijske platforme ActBlue se je v enem dnevu po smrti Ruth Bader Ginsburg nabralo več kot 77 milijonov evrov.
Vrhovno sodišče igra v tokratnih volitvah tudi bolj neposredno vlogo. Trump sicer rad vrže kost novinarjem, s tem ko omenja notorično vlogo, ki jo je vrhovno sodišče odigralo leta 2000, ko je prekinilo ponovno štetje glasov na Floridi in s tem Georgeu Bushu odprlo vrata v Belo hišo.
A verjetno je svojo najpomembnejšo odločitev v tokratnih volitvah vrhovno sodišče že podalo. Namreč v treh zveznih državah: Severni Karolini, Pensilvaniji in Wisconsinu. Vprašanje je v vseh treh primerih bilo, koliko dni po volitvah še lahko pridejo volilni lističi, oddani po pošti, da bodo še veljavni in prešteti. V vseh teh primerih so podaljšanje roka predlagali demokrati, republikanci pa so mu nasprotovali. V prvih dveh primerih je sodišče podaljšanje roka za dospetje volilnih lističev po pošti dovolilo, v Wisconsinu pa zavrnilo.
Kaotični volilni sistem je sicer že stara tradicija Združenih držav Amerike. Ta sistem ni nastal naključno, ampak gre za načrtno omejevanje dostopa do volilne skrinjice. A kot opozarja Griscom, po prijemih za omejevanje dostopa do volitev posegata obe stranki.
Izjava
Ključna faktorja letošnjih volitev predstavljata tudi trenutno epidemiološko stanje in odziv ameriške vlade na koronakrizo. V zajezitvi te krize Trumpova administracija, milo rečeno, ni blestela; Trump se namreč v svojem političnem nastopu ni zgledoval po svojih evropskih desnih kolegih, ki so koronakrizo videli kot priložnost, da se ponudijo kot rešitelji zdravja naroda. Pomembnejše od zdravja ljudi se je Trumpu oziroma njegovi administraciji zdelo zdravje trga, v katerega so marca tega leta s koronskim stimulusom, znanim pod imenom CARES, pognali kar dva tisoč dvesto milijard dolarjev. Po mnenju Griscoma bosta imela koronska kriza in Trumpov odziv nanjo negativen vpliv na volilni izid republikancev.
Griscom ob tem še dodaja, da širša javnost za koronsko krizo ne krivi zgolj republikancev, temveč tudi demokrate.
Vendar ekonomska sfera ne pojasnjuje vsega, kar se odvija na ameriških volitvah. Dober del cinizma in nezadovoljstva nad kandidatoma, ki sta še posebej izrazita med mlajšimi volivci, namreč lahko pripišemo dvema faktorjema: gluhosti obeh največjih strank za realne politične težave države in, nenazadnje, politiki, ki jo predstavljata oba predsedniška kandidata.
Tako pri nas kot v Ameriki je namreč - sicer ne popolnoma brez razlogov - postala razširjena ideja, da Ameriki politično ni pomoči; med obema glavnima kandidatoma pa pravzaprav ni upoštevanja vrednih razlik. Po mnenju Griscoma takšno stališče vendarle zakrije destruktivnost Trumpove notranje in zunanje politike.
Po Griscomovem mnenju si sicer od Bidnove administracije ne moremo obetati pretirano več kot od administracije Baracka Obame. Kako bi lahko bila videti potencialna Bidnova vlada, komentira Griscom.
Griscom zaključi s primerjavo Bidnovega in Trumpovega odnosa do zunanje politike.
Izjava
Tokrat smo kultivirali ameriško politično sceno na predvečer predsedniških volitev. O rezultatih pa boste lahko slišali več v sredinem jutranjem programu ob petnajst čez deseto.
Dodaj komentar
Komentiraj