V zadnjih tednih se je v javnosti odprla vrsta debat, katerim je, v duhu prihajajočega dneva žensk, skupna tematika spola. Spraševalo se je o festivalu za spodbujanje ženstvenosti in kaj njegov obstoj pomeni za boj za emancipacijo žensk. Govorilo se je tudi o spolu v kontekstu družinskih razmerij in pravic otrok, opravljena je bila refleksija na vlogo državnih institucij v zagotavljanju enakosti spolov. Na ta zadnji del se bomo osredotočili v današnjem Kultivatorju, in sicer s pregledom prispevkov z dveh dogodkov: predstavitve idejne pobude in posvetovalnega telesa “Očetje in delodajalci v akciji” ter strokovnega posveta ob petdesetletnici slovenskega sociološkega društva z naslovom “Kako učinkovite so državne institucije za enakost spolov?”.

Udeleženke in udeleženci sociološkega posveta so v vedenju, da je za resno razumevanje problematike ključno zgodovinsko znanje, skozi pregled institucij, ki so se z žensko politiko ukvarjale v slovenskem prostoru, naslovile njihove uspehe in neuspehe. A zakaj je ženska politika sploh nekaj, kar sploh mora obstajati, in zakaj tako grozeče in direktno ime? Nastanek pojasni Vlasta Jalušič, raziskovalka Mirovnega inštituta.

Izjava

Zavedanje nujnosti ukvarjanja z enakostjo žensk prek ženske politike in žensk v politiki se je v devetdesetih oblikovalo v parlamentarno Komisijo za žensko politiko ter Urad za žensko politiko, samostojno vladno telo. Nobeno izmed teh dveh teles danes ne deluje več. Vera Kozmik Vodušek, druga predsednica Urada, je spregovorila o odločitvah glede prioritet, ki so jih sprejele v njenem mandatu, in njihovih posledicah.

Izjava

Ženske kot obrobna tema in ženska politika kot tista, za katero nihče niti ne ve, da obstaja. Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede je predstavila analizo izvajanja in rezultate Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, kjer se je pokazalo absolutno nepoznavanje resolucije ravno s strani javnosti.

Izjava

Tema se na sploh težko prebije v vsakodnevne debate, poleg tega pa se nadzor nad izvajanjem ne izvaja, pri čemer se ponovno vrnemo na dejstvo, da v Sloveniji ni državne institucije, ki bi bila namenjena neenakosti spolov in v tem primeru izvajanju resolucije. Prej obstoječa organa, Komisija in Urad, sta odigrala odločilno vlogo v nekaterih večjih bojih za enakost žensk in moških. Vlasta Jalušič spomni na boj za ohranitev pravice do splava.

Izjava

Kje pa smo danes? Je emancipacija žensk in enakost v realnosti že tako visoka, da bo za vse bolje, če se posvetimo bolj pomembnim temam? Ali je stanje res tako slabo, da mu je nujno nameniti nekaj več pozornosti, ali pa gre za pretiravanje s strani histeričnih feministk? Barbara Kresal s Fakultete za socialno delo na kratko predstavi trenutni položaj žensk na trgu dela.

Izjava

Eden izmed pomembnih kazalnikov enakosti je tudi revščina, v kateri se ženske in moški znajdejo v različnem obsegu. Nadaljuje Kresal.

Izjava

No, najbrž so ženske pač manj ambiciozne in delavne. Obrnimo se raje k moškim. Ta teden je bila pozornost usmerjena tudi na njih, saj se družba sooča z dejstvom, da kljub nekaterim povečanjem možnosti bolj enakovredne delitve domačega dela in vzgoje otrok, oboje v večini še vedno opravijo ženske. Iztok Šori iz društva Vita Activa izpostavi nujnost vključevanja moških v iniciative za večjo enakost.

Izjava

Da je to res in da so na nekaterih področjih zaradi družbenih pričakovanj o delovanju pri določenih življenjskih odločitvah bolj diskriminirani moški, je bilo izpostavljeno tudi na predstavitvi idejne pobude po imenu Očetje in delodajalci v akciji. V projektu bo delovalo več partnerjev, vključen pa bo tudi raziskovalni del, ki ga bo izvajala Fakulteta za družbene vede. Njena predstavnica, Aleksandra Kanjuo Mrčela, je predstavila zgodbo, kako je sama prišla do zavedanja diskriminacije obeh spolov na trgu dela, ki poteka na različne načine.

Izjava

Od moških se pričakuje, da kraljujejo v javni sferi, vendar se realnost sčasoma spreminja. O ugotovitvah na tem področju, Živa Humer iz Mirovnega inštituta.

Izjava

Na predstavitvi projekta, katerega cilj je premislek o sodelovanju med delodajalci in očeti, kjer sicer delodajalci niso našli časa za udeležbo, so bili predstavljeni tudi pogoji dela, ki so vedno bolj prevladujoči in zadenejo tako moške kot ženske. Več o tem Marko Funkl iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

Izjava

Trendi so torej negativni in vsi skupaj smo soočeni s pritiski k večji fleksibilnosti delovne sile, ki ustreza predvsem delodajalcem, za zaposlene pa pomeni prekarnost. Ker so v Sloveniji tudi ženske v veliki meri vključene v trg dela, se vsi ti vplivi močno kažejo v življenjih obeh spolov, vendar pa ima poseg v zasebnost in čas izven dela učinek predvsem na ženske, ki so v večji meri odgovorne za dejavnosti v zasebnem življenju, torej skrb za otroke in gospodinjstvo. Nujno je torej naslavljanje problematike tako prekarizacije delovne sile kot tudi nesorazmernega vpliva na ženske. A ravno v času, v katerem se nahajamo, so poskusi urejanja področja pogosto pozabljeni. Več o tem, Aleksandra Kanjuo Mrčela.

Izjava

Kriza, ki je prisotna in ne mine, ter ekonomska prepričanja, ki obdajajo spopadanje z njo ter usmerjajo nadaljnji razvoj ukrepov na gospodarskem področju, pa imajo vpliv še dosti širše kot le direktno na oblikah zaposlitev. Solidarnost, tako med ženskami kot širše, okolje pogosto vse prej kot spodbuja. Vlasta Jalušič je tako na posvetu opozorila na nevarnosti, ki jih to prinaša, in pozvala k delovanju v nasprotni smeri.

Izjava

Poskusi resnega spopadanja s problemom so tako v smislu državnih institucij kot civilne družbe dandanes tako očitno omejevani. Izpostavljena je bila tako usihajoča moč civilne družbe in solidarnostnega povezovanja, kot tudi povezovanja civilne družbe z državnimi institucijami. Da ob tem ne smemo zaspati, ampak ravno obratno, je opozorila še Vika Potočnik, vodilna v prej omenjenih Uradu in Komisiji.

Izjava