Od  petnajstega julija pa do jutri v Čilu poteka staroselsko latinskoameriško nogometno prvenstvo. Gre za prvi tovrstni dogodek, v katerem tekmujejo samo staroselski prebivalci. Zanimivo je, da pri tem sicer ne zastopajo svoje skupnosti, ampak tekmovanje še vedno poteka na osnovi držav. Ekipo posamezne države tako sestavljajo predstavniki različnih skupin staroselcev, ki živijo znotraj njenih teritorialnih meja. Prvenstvo finančno skoraj v celoti podpira Čile, dogodek pa naj bi mladim igralcem dal priložnost predstaviti se pred profesionalnimi agenti. Te priložnosti so za njih sicer močno omejene, saj so znotraj že tako razslojenih držav to ljudje, ki se znajdejo pred nadpovprečno velikim številom preprek. Pisatelj in novinar Pablo Medina nam razloži kakšna je situacija v Kolumbiji in kakšne so priložnosti, ki jih lahko staroselskim igralcem ponudijo tovrstni dogodki.

Izjava

Pomembno je torej dejstvo, da se tudi staroselske skupnosti dojema kot del države, in ne samo ignorira ali celo napada. Veliki športni dogodki so sicer pogosto uporabljeni tudi kot nekaj izjemno prijetnega, kar usmeri pozornost množic v eno točko, medtem pa je lažje pomesti pod preprogo nekatere težave. Ravno v Čilu je šlo predvsem pri južnoameriškem prvenstvu prejšnji mesec za dogodek, pri katerem so se politiki lahko prikazali kot prisotni na stadionih in torej z ljudstvom, medtem ko je bilo manj govora o recimo že dlje trajajočih protestih za vsem dostopno javno šolstvo. Bi lahko šlo tudi pri staroselski verziji dogodka za tak namen, fokus na pozitivne plati teh skupnosti in ignoriranje dejanskih težav? Nadaljuje Medina.

Izjava

Dejstvo, da lahko mlade osebe iz pogosto depriviligiranih skupnosti nastopajo na tovrstnih velikih dogodkih, ima za njih večinoma pozitivne učinke. Veliko o tem ve tudi Per-Anders Blind, sedaj predsednik Konfederacije neodvisnih nogometnih zvez, znane tudi kot ConIFA, ki združuje predvsem ekipe nepriznanih držav in skupnosti. Predstavi svojo izkušnjo s prvenstvi, ki jih organizacija organizira za omenjene ekipe.

Izjava

Možnost participacije ima torej sama po sebi pozitivne učinke na posameznike. Razlog pa v navedenem primeru izhaja tudi iz tega, da so športniki v tekmovanjih, ki jih organizira ConIFA, zastopali svojo skupnost, medtem ko gre pri latinskoameriškem staroselskem prvenstvu za zastopanje države, v kateri se določena skupnost, vsaj delno, nahaja. Ta ponos, ki ga čutijo ob zastopanju torej ni fokusiran na skupnost sámo, ampak na državo. Vprašanje je tudi, kje je ta prepoznavnost, ki si jo pridobijo, ko lahko zastopajo svojo skupnost, oziroma ali se ta takrat, ko gre za mešanico staroselskih skupin ki zastopajo eno državo, enostavno izgubi. Kolumbijo tako na primer na prvenstvu zastopajo igralci iz desetih različnih skupin.

Dejstvo pa je, da ekip, ki predstavljajo staroselske skupnosti, manjšine ali nepriznane države, v nobenem primeru nimajo možnosti tekmovati na največjih prvenstvih, nad katerimi bdi Fifa in kjer je sodelovanje omejeno na nacionalne države. Več, Blind.

Izjava

Podoben fokus na nacionalne ekipe vlada tudi med igralci samimi, ki se zavedajo dejstva, da v alternativnih ekipah ne bodo nikoli sodelovali na največjih prvenstvih. To je spoznal tudi Pablo Medina, ko je sam obiskal staroselsko prvenstvo.

Izjava

Celoten globalni nogometni svet torej temelji na nacionalnih državah. Te pa so, predvsem na primeru staroselcev, izjemno problematične. Govorili smo z Reynaldom Mariquejem, generalnim sekretarjem organizacije Mapuche International Link. Skupnost Mapuči je ena izmed tistih, katere predstavniki so sodelovali tudi v latinskoameriškem prvenstvu, a pri tem ne zastopajo skupnosti same, ampak države, v katerih prebivajo - torej Čile ali pa Argentino. Bizarnost te situacijo pokaže Mariqueo, ki skozi zgodovinski pregled razloži, da pri njih sicer obstaja trdna nacionalna identiteta, ki pa ni vezana na sodobni državi.

Izjava

Tokratno prvenstvo je torej morda res narejeno z dobrimi nameni v smislu povečanja priložnosti mladih igralcev, a pri tem popolnoma ignorira realnosti staroselskih skupnosti, ki so razseljene med različnimi državami, vsaka s svojimi zgodovinskimi specifikami. Dogodek je tako lahko sprejet tudi kot primer poskusa asimilacije staroselskih skupnosti v prevladujočo kulturo, s prevladujočo državno identiteto. O tovrstnih procesih, zaključi Mariqueo.

Izjava