Joe in prijatelji
S temi besedami je ta teden prisegel novi ameriški predsednik Joseph Biden mlajši, 45. predsednik Združenih držav Amerike. V naši oddaji pa bomo, tako kot to dela pravi kultivator, na plano povlekli tiste bolj skrite, manj izpostavljene elemente nove ameriške administracije, ki bodo pomembno vplivali na prihodnjo ameriško politiko, tako doma kot v tujini.
S tem seveda mislimo tako imenovani kabinet predsednika, ki ga zapolnjujejo ljudje na različnih funkcijah in ki bi jih lahko enačili z našimi ministri. To so predsednikovi najtesnejši sodelavci, ki imajo ponavadi tudi največ neposrednega vpliva na sprejete vladne odločitve. Kot pravi Barry Eidlin, predavatelj na oddelku za sociologijo na Univerzi McGill, je glavno politično sporočilo Bidnove izbire kandidatov za kabinet to, da niso taki kot Trumpovi.
Z njim se strinja tudi doktorica mednarodnih odnosov in predavateljica na Univerzi v Sydneyju Gorana Grgić, ki poudarja, da gre predvsem za izkušene javne uslužbence, ki so predsednikovi nekdanji sodelavci in prijatelji.
Hkrati je kabinet med najbolj reprezentativnimi v ameriški zgodovini glede na rasno in spolno sestavo njegovih članov, poudarja profesor za geopolitiko in politične vede na Univerzi Grand Valley State v Texasu, Gamal Gasim.
A pri vsesplošni politični evforiji ob Trumpovem odhodu politična javnost pozablja dejstvo, da so ravno politiki Bidnovega kova pomembno prispevali k vzponu trumpizma.
Težko je napovedati, točno kakšna bo politika nove administracije, saj je po Eidlinovem mnenju Biden predvsem uspešen politični kameleon.
Ključen bo pri tem pritisk bolj levo usmerjenih elementov demokratske stranke, ki zaenkrat očitno imajo uho predsednika, sploh pri ukrepih za blažitev posledic pandemije.
Med politikami, ki bodo doživele najbolj korenite spremembe, je gotovo migracijska politka v ZDA, kar je bila tudi ena izmed osrednjih volilnih obljub novega predsednika.
Ne glede na te premike pa Eidlin poudarja, da v ameriški politiki obstajajo temeljna odstopanja med interesi volivcev in političnimi strankami.
Dan pred inavguracijo je senatno zaslišanje že prestala bodoča finančna ministrica Janet Yellen, ki bo ena izmed najpomembnejših sodelavcev pri oblikovanju notranjepolitičnih odločitev vlade, povezanih z gospodarstvom. Yellen, ki je bila prva ženska guvernerka ameriške centralne banke Fed, je tam zagovarjala aktivnejše poseganje države v gospodarstvo. Bidnov predlog za njeno imenovanje so z zadovoljstvom pospremili progresivni demokrati, ki v njej vidijo zagovornico boja proti gospodarski neenakopravnosti. Yellen bo imela eno zahtevnejših nalog pri sanaciji ameriškega gospodarstva. Kot ključno v tipičnem ameriškem slogu izpostavlja nujno pomoč majhnim podjetjem.
Druga pomembna notranjepolitična funkcija je pravosodni minister. V novi vladi bo to Merrick Garland, ki so ga demokrati v izdihljajih Obamove vlade leta 2016 že poskušali neuspešno imenovati na mesto ustavnega sodnika.
Eno od največjih presenečenj je imenovanje ministra za obrambo, kamor je Biden imenoval nekdanjega generala Lloyda Austina. Austin je bil na položaj imenovan kljub zakonu o nacionalni varnosti iz leta 1947, ki predpisuje, da mora med izstopom iz vojske in imenovanjem miniti vsaj sedem let.
Mesto zunanjega ministra bo od Mika Pompea prevzel stari znanec ameriške diplomacije Tony Blinken, ki je v preteklosti že zavzemal pomembne funkcije v vrhu demokratskih administracij, a nima takšnega zvezdniškega političnega dosjeja, saj v svoji politični karieri ni opravljal tako vidnih funkcij kot njegova predhodnica v Obamovi vladi, Hillary Clinton.
Zanimivo bo spremljati, kako se bo novi zunanji minister odzval na trend pri odločanju o ameriški zunanji politiki, ki ga v zadnjih letih vedno pogosteje opravljajo varnostni svetovalci v Beli hiši namesto zunanjega ministrstva.
Gasim ob tem poudarja, da ne glede na korenito drugačno sestavo novega kabineta večjih vsebinskih sprememb na področju zunanje politike pri novi administraciji ni pričakovati.
Tudi pri vprašanju Bližnjega vzhoda Biden verjetno ne bo imel veliko izbire, kot da nadaljuje politike, ki sta jih začrtala njegova predhodnika Obama in Trump.
Grgić opozarja na mednarodne manevre nekdanjega predsednika Trumpa, ki jim bo Bidnova administracija sledila. Med drugim naj Biden ne bi nameraval premestiti ameriške ambasade v Izraelu nazaj v Tel Aviv.
Od Bidna je pričakovati tudi drugačno strategijo mednarodnega sodelovanja z največjima tekmicama Kitajsko in Rusijo. Biden je na primer danes že napovedal podaljšanje dogovora START,
Kitajska ostaja z vsemi okoliščinami trgovinskega spora največji izziv za ameriško zunanjo politiko. Eden ključnih projektov nove administracije je spopadanje s podnebnimi spremembami. Tega bo vodil nekdanji senator John Kerry, ki ga je Biden imenoval na položaj posebnega odposlanca za podnebje.
Sankcije zaradi trgovinskega spora med ZDA in Kitajsko ne bodo bistveno drugačne. Biden naj bi sledil praksam premeščanja ključnih industrij iz Kitajske.
Ne glede na to, ali bo Biden sledil politični agendi svojega demokratskega predsedniškega predhodnika Baracka Obame tako na mednarodni kot domači politični sceni, si lahko torej obetamo obdobje bolj umirjene in kultivirane javne podobe ameriške administracije. Glede na buren odziv republikanske stranke in njenih volivcev na volilni rezultat in politično moč, ki jo v zadnjih letih pridobiva progresivnejša struja znotraj predsednikove lastne stranke, pa lahko verjetno kmalu pričakujemo tudi prve večje izzive za novo vlado, ki zaenkrat uživa udobje post-trumpovske evforije.
Dodaj komentar
Komentiraj