Kolobocije (ne)skupne evropske kmetijske politike
Reforma skupne evropske kmetijske politike, krajše SKP, je začasno zastala, saj Svet Evropske unije, torej predstavniki držav članic, in Evropski parlament nista dosegla soglasja na vseh področjih. Skoraj 390 milijard vredno kmetijsko politiko, kar je slaba tretjina proračuna Unije, sestavljata dva stebra, kmetijske subvencije in pomoč razvoju podeželja. Med oblikovanjem reforme SKP pa se je zataknilo pri vprašanju spodbujanja zelenega prehoda v evropskem kmetijstvu, saj države članice za spodbujanje podeželskega razvoja in malega kmetijstva niso želele nameniti tako velikega deleža sredstev, kakor je predlagal parlament. Več Magdalena Pistorius, novinarka spletnega portala Euractiv.
Minister za kmetijstvo Jože Podgoršek predstavi trodelno strukturo pogajanj skupne evropske kmetijske politike.
Odprto torej ostaja vprašanje, koliko sredstev bo namenjenih eko shemam za zaščito okolja, na primer za ekološko kmetijstvo in obnavljanje mokrišč, da bi povečali območja ponorov ogljikovega diokisda. Evropski parlament se je zavzel, da se za to zagotovi vsaj 30 odstotkov skupne vsote 390 milijard evrov. Zakaj se je evropski parlament postavil na stran promoviranja zelene politike, razloži Pistorius.
Članice Evropskega sveta pa so predlagale, da bi za ekološko kmetovanje porabile zgolj 18 odstotkov vseh sredstev, namenjenih skupni kmetijski politiki. Stališče ministrov posameznih članic v Evropskem svetu predstavi Jože Podgoršek.
Skupna kmetijska politika sodi med najpomembnejše postavke proračuna EU, saj predstavlja kar tretjino vseh lastnih sredstev, ki jih upravljajo v Bruslju. Podgoršek podrobneje opiše naloge evropske skupne kmetijske politike.
Korenine politike segajo v čas nastanka povezave, takrat še pod imenom Evropska gospodarska skupnost. Skupno kmetijsko politiko je Evropska unija zagnala leta 1962 v želji po spodbujanju kmečke produktivnosti, zagotavljanju stabilne dobave hrane in varovanju življenjskih standardov kmetov. Ob širjenju povezave, ki je najprej pokrivala samo sektor železarske industrije, se je namreč pojavila močna zahteva po pomoči evropskemu kmetijstvu. Največjo potrebo po skupnih kmetijskih politikah je takrat izrazila Francija, kjer imajo kmetje zaradi ureditve volilnega sistema veliko politično moč. Hkrati je imela Francija v povojnem času najbolje ohranjeno industrijsko infrastrukturo in s tem veliko pogajalsko moč. Skupna kmetijska politika je tako postala ena izmed osrednjih politik financiranja v EU.
Osnova politike je izdatno financiranje evropskih kmetov s subvencijami in kreditiranjem nabave kmetijske mehanizacije. Če ste kdaj slišali za podatek, da se Slovenija lahko pohvali z največ traktorji na prebivalca na svetu, je med glavnimi krivci zanj prav skupna kmetijska politika. Ta je namreč eden izmed razlogov, zaradi katerih je evropsko kmetijstvo med najrazvitejšimi na svetu, Evropa pa se lahko pohvali z najboljšo povprečno kvaliteto hrane. Kljub nedvomnim pozitivnim učinkom politike pa se že od začetka vrstijo zahteve po njeni reformi, tako da bi bolj sledila dogovorjenim vrednotam povezave.
Trenutni poskusi reforme pa so del kritik in poskusov spreminjanja politike, ki SKP spremljajo že praktično od njenega nastanka in ki jih lahko v grobem razdelimo na dva dela. Prva kritika politike je povezana z njenim vplivom na evropski trg kmetijskih proizvodov. Zaradi izdatnega subvencioniranja evropskega kmetijstva je namreč cena kmetijskih proizvodov in hrane v Evropi višja. To je predvsem posledica dejstva, da konkurenčni proizvodi iz tujine težje tekmujejo s subvencioniranimi izdelki iz držav v povezavi. To skupaj z strogimi standardi na področju varnosti hrane pomeni, da je uvoz hrane v EU praktično nemogoč.
Trenutni reformni poskusi pa se osredotočajo predvsem na drugi sklop kritik politike, katerega bistvo je vrsta kmetijstva, ki ga SKP spodbuja. Že podatek, da 20 odstotkov vseh kmetij prejme 80 odstotkov vseh sredstev, kaže na problematičnost njihove distribucije. SKP je v preteklosti pogosto podpirala predvsem ekstenzivno kmetovanje na velikih kmetijah, kar ne spodbuja niti trajnostne usmeritve evropskega kmetijstva niti razvoja deprivilegiranih območij v državah.
V pogajanjih se tako ne krešejo le interesi držav in Unije kot deklarativne zagovornice zelene politike – pomembno vlogo igrajo tudi posamezne države. Vlogo Francije opiše Pistorius.
Stališče Slovenije opiše Podgoršek:
Po Podgorškovem mnenju bi evropska politika morala spodbujati predvsem konkurenčnost evropskega kmetijstva drugim kmetijskim velesilam.
Ministri posameznih držav članic naj bi se torej z reformo Evropskega parlamenta v osnovi strinjali, a težava je v njeni implementaciji, ki je po njihovem mnenju preveč radikalna. Podgoršek denimo opozarja na pritisk na posamezne plačilne agencije.
Tudi Pistorius meni, da ni problem v tem, da se članice ne bi strinjale z uvajanjem zelene reforme. Kontroverzo povzroča hitrost uvajanja teh ukrepov.
Ministri in parlamentarci se bodo o prihodnosti kmetijstva v EU ponovno poskušali pogoditi še junija in z obeh strani je slišati zagotovila, da je nekakšna reforma politike zagotovljena. A ob spremljanju dogajanja, povezanega z sprejemanjem reforme, se ne moremo znebiti občutka, da gre za še eno področje delovanja povezave, kjer načela, ki jih javno zagovarjajo vodilni v državah in naši predstavniki v Bruslju, ostajajo politično nedosegljivi cilji. Kot pri drugih reformah povezave, ki se rada kiti z nazivom najnaprednejše in najbolj zelene na svetu, je realnost političnih dogovorov in stopnje »zelenizacije« evropskih politik precej drugačna.
Dodaj komentar
Komentiraj