Lex ni keks
Tako naj mi pomaga bog. S temi besedami zaključi novi član nemškega zveznega ustavnega sodišča svojo zaprisego, da bo nepristransko presojal po črki zakona nemške ustave. Slednja je tako kot v ostalih državah tisto osnovno vodilo, po katerem se ureja in usklajuje vse ostale zakone. A z ustanovitvijo Evropske unije se je v enačbo pravnih redov držav vrinila še ena spremenljivka, in sicer pravo EU. To mora biti po eni strani nadrejeno nacionalnim pravnim redom, da lahko ima potrebno univerzalno evropsko veljavo, po drugi strani pa ne sme kršiti načela suverenosti in samoodločbe vsake države. To vprašanje je rešeno tako, da vsaka država v parlamentu uradno sprejme vsak člen evropske zakonodaje in s tem potrdi njeno prevlado nad določili nacionalnih zakonov. Ta rešitev, ki sicer elegantno ohranja primat nacionalnih zakonodajnih teles nad zakoni, pa povzroča težave v primerih, ko organi na nacionalni ravni nasprotujejo odločitvam, sprejetim v Bruslju.
Vendar za razliko od ustavnih odločb v 70. in 80. letih preteklega stoletja, ko je nemško ustavno sodišče priznalo primat Evropskega sodišča za človekove pravice, je pri institucijah, ki so vezane na pravo EU, glede priznavanja primata bolj zadržano. V Kultivatorju danes o presojah nemškega zveznega ustavnega sodišča, ki se nanašajo na delovanje Evropske unije, mehanizmu za okrevanje ter pritožbah nemških konservativnih pravnikov in ekonomistov.
Te dni imajo ustavni sodniki v presoji dve večji pritožbi. Prvo pritožbo je vložila skupina nemških profesorjev na čelu s profesorjem ekonomije, bivšim članom Alternative za Nemčijo ter zdajšnjim članom stranke Liberalno-konzervativnih reformatorjev, Berndom Luckejem. Drugo pritožbo, ki se bolj nanaša na delovanje vlade in parlamenta, je vložila poslanska skupina stranke Alternative za Nemčijo. Takšne in podobne pritožbe glede evropske zakonodaje niso nič novega, pove Matjaž Nahtigal, profesor s Fakultete za družbene vede, in izpostavi dialog med nemškim ustavnim sodiščem in sodiščem EU ter doda, da se manevrski prostor za dialog oža.
Poleg dilem pri sprejemanju Lizbonske pogodbe je nemško sodišče presojalo še o več drugih zadevah, tudi o mehanizmu o okrevanju po zadnji finančni krizi. Med najbolj odmevne sodi lanskoletna razsodba o odkupovanju obveznic s strani Evropske centralne banke. Po slednji je bolj ostro posredovala tudi Evropska komisija, pove Nahtigal.
Obe pritožbi sta zahtevali začasno ustavitev sprejemanja zakonodaje. Nanašata se na ratifikacijo 750 milijard evrov težkega mehanizma za okrevanje, ki ga je sprejela Evropska komisija. Sporna je predvsem vnaprej določena meja dovoljenih lastnih sredstev EU, s katerimi neposredno razpolaga komisija. Za financiranje mehanizmov za okrevanje bi mogli odstotek teh sredstev povečati, to pa je, po mnenju predlagateljev tožbe na nemškem ustavnem sodišču, v nasprotju z 311. členom Lizbonske pogodbe o delovanju EU. Sklad namreč vsebuje 390 milijard evrov, ki jih države članice dobijo od Bruslja kot nepovratna sredstva in za katere se bo zadolžila Evropska komisija sama. Vprašanje poplačila tega dolga še ni dokončno razrešeno, saj je malo verjetno, da bo napovedana dodatna obdavčitev nerecikliranih plastičnih odpadkov v zglednem času navrgla zahtevanega skoraj pol bilijona evrov.
Spomnimo, da je usklajevanje glede tega paketa trajalo večji del prejšnjega leta. Po tem, ko je bila takoj na začetku koronakrize zavrnjena možnost uporabe zaradi trojke zloveščega evropskega mehanizma za stabilnost in izdaje evroobveznic, je sledilo večmesečno pogajanje o paktu, ki so ga najprej blokirale predvsem severne države, na koncu pa Madžarska in Poljska zaradi določil o pogojevanju sredstev s pravili o vladavini prava. Sedaj ga v večini presojajo in sprejemajo parlamenti držav članic EU. Nemški je to nalogo že izpolnil, da bi bil predlog zakona potrjen, je manjkal samo še predsednikov podpis. Toda predsednika je ustavno sodišče ustavilo, da bi presodilo o ustavnosti zakona. Pritožbi namreč izpostavljata domnevo, da mehanizem krši evropske pogodbe, ki se nanašajo na financiranje Evropske komisije. Skupno zadolževanje držav članic prek sheme v okviru Evropske komisije naj bi bilo po mnenju podpisnikov pritožbe pravno nevzdržno.
Nahtigal dodaja, da težave izvirajo iz Lizbonske pogodbe, ki je predvidela premalo pravnih in finančnih instrumentov, ki bi EU omogočili lažje spopadanje s krizami. Kot primer učinkovitejšega delovanja izpostavi Združene države Amerike, ki so že uzakonile ukrepe reševanja finančne in socialne krize, ki sta nastopili s pojavom pandemije.
Čeprav bi kdo vlekel vzporednice s primerom odločitve sodišča glede kreditiranja Evropske centralne banke, je tokrat zadeva vendarle drugačna. Sodišče ni še o ničemer razsodilo, le začelo je presojati o prvi pritožbi in je v ta namen odredilo začasno zaustavitev. To pomeni, da sodišče še ni odločilo o veljavnosti pritožbe, ampak da za preučitev pritožbe potrebuje dodaten čas. Če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, torej da mehanizem ni v skladu z evropsko in tudi nemško zakonodajo, bi sledila nova in daljša zaustavitev.
Trenutno ostaja časovnica za delovanje mehanizma nespremenjena, v primeru ratifikacije držav članic bi se mehanizem zagnal julija, ko naj bi začeli dodeljevati finančno pomoč. V primeru daljšega zadrževanja ali celo sprejetja sklepa, da je mehanizem pravno nevzdržen, bi seveda to prineslo zamaknitev uveljavitve mehanizma. S tem pa bi se zamaknil tudi začetek obnavljanja gospodarstva na ravni cele Evrope in ta problematika bi znova pristala v domeni posameznih držav. Te bi sredstva vlagale glede na lastna sredstva ter dostop do denarja na finančnih trgih. Ob tem je seveda treba dodati, da se to lahko zgodi tudi v primeru, da katera izmed drugih članic prepozno ratificira mehanizem.
Ob spremljanju splošnega političnega dogajanja dobimo vtis, da je jasno, katera država ali stranka se nagiba k tesnejšemu evropskemu sodelovanju in katera se od njega oddaljuje. Toda tudi največje in najvplivnejše članice imajo pri določenih skupnih sklepih svoje zadržke, na primer poleg Višegrajske skupine se spomnimo še skupine varčnih držav, ki so zaustavljale sprejemanje sporazuma o okrevanju zaradi pomislekov o finančni vzdržnosti. Razlika je zgolj v tem, na kakšen način se zadržki izražajo. Manjše članice lahko včasih le glasno opozarjajo, medtem ko večje diktirajo pravila igre. Tako da bi bil čas, da se po trenutni krizi znova pretehtajo osnovna pravila delovanja EU, tako da ključna vprašanja ne bi bila odvisna od dobrohotne interpretacije zakonodaje.
ODPOVED: Sodne spise je s pomočjo Koruze kultiviral vajenec Dominik.
Dodaj komentar
Komentiraj