Nova ustava za staro Turčijo
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je včeraj v svoj kabinet prejel dokument ustavne reforme, o kateri so turški poslanci dva tedna razpravljali in jo izglasovali. Od prvotnih predlaganih 21 amandmajev je parlamentarna ustavna komisija izločila tri, ostalih 18 predlaganih sprememb pa je prestalo poslansko glasovanje. Osnovni namen spremembe ustave je transformacija turškega parlamentarnega sistema v predsedniškega. Odstranjeno bi bilo mesto premierja, na izvršno funkcijo pa bi lahko stopil predsednik Erdogan. Preden pa se kaj takšnega zgodi, mora, potem ko predsednik ustavno reformo podpiše, svojo potrditev Erdoganovem oblastnem manevru podati še turško ljudstvo na referendumu.
Morda uvedba predsedniškega sistema sama po sebi ne bi bila nič posebnega, vendar aktualna turška ustavna reforma predsedniku daje obsežnejša pooblastila, kot to velja za ostale države, kjer glavna funkcija predsednika ni zgolj reprezentativna.
Amandmirana ustava tako predvideva ukinitev funkcije premierja in okrepitev izvršne vloge predsednika, ki bi imenoval in odstavljal tudi ministre. Ta bi lahko bil član politične stranke, prav tako pa bi parlamentarne in predsedniške volitve potekale na isti dan. V primerjavi s predsedniškim sistemom, ki je v veljavi v Združenih državah Amerike, kjer so volitve za izvršno in zakonodajno oblast ločene, prav tako pa je od predsednika ločena tudi funkcija vodje stranke, predlagani turški sistem daje predsedniku nadzor nad obema vejama oblasti. Podobno ureditev sicer poznajo v nekaterih drugih predsedniških sistemih, na primer v Braziliji. Hkrati si turški predlog ustavnih sprememb iz ameriškega sistema sposoja vpliv predsednika na sodno oblast. Sodni svet bi poleg spremembe imena zmanjšal število svojih članov iz 22 na 13, 4 od teh pa bi imenoval predsednik. Pooblaščen bo tudi za imenovanja vrhovnih sodnikov. Predlog ustavnih sprememb v Turčiji torej kombinira elemente iz različnih modelov predsedniškega sistema po svetu in jih združuje v sistem s primerjalno višjo koncentracijo moči.
Svoje videnje tekoče turške tranzicije v predsedniški sistem pojasni Ioanis Grigoriadis z nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve.
Ustavne spremembe zadevajo tudi spremembe trajanja mandata. Ta bi sedaj namesto štirih trajal pet let. Predsednik pa bo lahko na tem mestu opravljal tri izvoljene mandate. Več pojasni Seevan Saeed z Univerze v Exertu.
Predsednik bo z novo ustavo dobil tudi moč razglasitve izrednih razmer, vendar bi te lahko vstopile v veljavo šele, ko bi jih potrdil parlament. Slednji pa bi si s spremembo ustave vzel pravico interpelacije ministrov; namesto nje bi lahko proti članom vlade začel zgolj parlamentarne preiskave.
Erdoganova stranka Pravičnost in razvoj oziroma AKP sicer nima zadosti svojih poslancev, da bi ti izglasovali ustavne spremembe. Za kaj takšnega je bilo potrebno sodelovanje s Stranko nacionalističnega gibanja (MHP). Četudi med obema ne obstaja zgodovina sodelovanja, je vodstvo nacionalistov svoje simpatije proti AKP začelo izkazovati po slabem volilnem rezultatu na ponovljenih volitvah novembra leta 2015.
Vendar pa sodelovanje AKP in MHP ni minilo brez notranjih sporov pri zadnjih. Spomnimo, da so lani spomladi znotraj te stranke potekala ostra nasprotovanja zbliževanju z AKP. Ta trenja so rezultirala v poskusu izvedbe izrednega kongresa, s katerim je del članov poskušal zamenjati Erdoganu naklonjeno vodstvo. Poskus izvedbe je onemogočila policija, ponovno izvedbo volitev na izrednem kongresu pa je kasneje onemogočilo sodišče. Vodstvo stranke je tako ostalo na oblasti z njenim dolgoletnim predsednikom Devletom Bahčelijem. Znotraj stranke je sicer ostala manjšina, ki je glasovala proti ustavnim spremembam, vendar pa je pomembnejše dejstvo, da je prav AKP tista, ki se je v zadnjem letu ideološko močno približala tej nacionalistični stranki.
Po izglasovanju ustavnih sprememb je sedaj dokument na Erdoganovi mizi. V funkciji predsednika mora predlog podpisati, ker pa so bili ustavni amandmaji izglasovani le z absolutno, in ne dvotretjinsko večino, bodo njihovo vsebino morali potrditi še turški volilci. Po predvidevanjih bi datum referenduma moral biti ali 9. ali 16. april.
Vladna stran je pred samim referendumom poskrbela, da se je znebila močne opozicijske kampanje proti ustavnim spremembam. Najpomembnejšim predstavnikom in poslancem prokurdske stranke HDP je bila namreč že pred časom vzeta imuniteta. Novembra lani je bil proti 15 poslancem tako izdan nalog za aretacijo, 9 od njih pa je bilo zaprtih. Podobno usodo deli še več lokalnih predstavnikov te stranke.
Začetek referendumske kampanje so v stranki AKP napovedali že za naslednji teden, velja pa izpostaviti, da bo ta kampanja potekala v stanju razglašenih izrednih razmer, kar bo močno omejilo medijsko poročanje v tem času. Zadnji tak primer uveljavljanja izrednega stanja je bila odločitev vrhovnega sveta za radio in televizijo, da omeji dovoljeno poročanje o dogajanju v državi. Medijem bo tako v primerih poročanja o oboroženih napadih dovoljena zgolj raba vsebin, ki jih bodo posredovali ustrezni vladni predstavniki, prepovedano bo tudi objavljanje komentarjev in kritik v povezavi z napadi.
Navkljub vztrajanju Recepa Tayyipa Erdogana, da v državi uvede predsedniški sistem, ljudstvo v potrditvi novega sistema ni enotno. Povečana prisotnost verskih in nacionalističnih vsebin v retoriki stranke AKP je morda mobilizirala nov del konzervativnega dela volilcev, vendar je močno povečana raba državne represije in stalna prisotnost političnega izigravanja terjala zaupanje sredinskega volilnega telesa. S predvidevanji glede referenduma zaključuje Saeed.
Dodaj komentar
Komentiraj