Evropska komisija je ta teden predstavila predlog strategije omejevanja migracij. Kljub temu, da dogovor med Evropsko unijo in Turčijo na tem področju še ni prebrodil poporodnih težav, ga Komisija očitno vidi kot model omejevanja migracij po celotnem Sredozemlju. Če je dogovor s Turčijo namenjen predvsem oteževanju prihoda beguncev iz Bližnjega in Daljnega vzhoda, nova strategija meri tudi na omejevanje migracij iz podsaharske Afrike. V ta namen bi Evropska unija sklenila tako imenovana partnerstva z Libanonom in Jordanijo na vzhodni strani ter Nigrom, Nigerijo, Senegalom, Malijem, Etiopijo, Tunizijo in Libijo na južni strani. V okviru partnerstev bi bili državam v zameno za uspešno zajezitev migracijskih tokov ponujeni ugodnejši trgovinski in vizumski režimi, z zmanjšanjem števila migrantov pa bi bila pogojena tudi razvojna pomoč. Za slednjo bi bilo v naslednjih 4 letih namenjenih 8 milijard evrov.

Bruselj se je dolgo izogibal reševanju problemov v državah, iz katerih prihajajo migranti, v upanju, da se bodo rešili sami od sebe. Razmere v Libiji po padcu Moamerja Gadafija kažejo na to, da se problemi sami od sebe ponavadi rešujejo na način, ki ne ustreza nikomur. Val migrantov in porast ksenofobnih strank širom Evrope je komisijo spodbudil k bolj odločni politiki. Predstavljeni akcijski načrt predlaga nov način sodelovanja z državami, iz katerih prihajajo migranti. Načrt pojasnjuje predstavnik Mednarodne organizacije za migracije Ryan Schroeder:

Izjava

Načrt Evropske unije je za zdaj še precej odprt. So pa nekatera vodila, po katerih se bo EU dogovarjala, že izzvala očitke. Med bolj pogostimi je to, da bo Evropa z denarjem podpirale režime, ki kršijo človekove pravice. Drugi očitki se nanašajo na učinkovitost modela, po katerem želi EU usmerjati razvojno pomoč. Nadaljuje Schroeder:

Izjava

Projekt, ki ga predlagajo, so v Bruslju poimenovali “Novo partnerstvo za migracije”. Predlog Evropske komisije opredeljuje glavne točke, po katerih naj bi bila sklenjena ta bilateralna partnerstva. Evropska unija naj bi zagotovila razvojno pomoč, v zameno pa bi partnerske države okrepile nadzor svojih meja in omejile gibanje ljudi. Pri tem bi Evropska unija nudila pomoč tudi pri izgradnji močnejšega varnostnega in sodnega sistema v državah, ki sedaj tega ne zmorejo. S spodbujanjem razvojnih projektov in omogočanjem legalne migracije naj bi zadušili cvetoč poslovni model tihotapcev.

V zameno za razvojna sredstva naj bi partnerske države zavarovale svoje meje. Pri tem pa je vprašljivo, ali bi bila sredstva res uporabljena za razvoj in ne le za krepitev varnostnih organov. Po zgledu Turčije bi si države prejemnice pomoči s partnerstvom kupile tudi precej bolj proste roke pri izvajanju svoje notranje in zunanje politike. Na primeru Sudana pojasnjuje Mathieu Galtier:

Izjava

Vsi sogovorniki se strinjajo, da dogovori kratkoročno ne bodo uspešni. Vzroki, ki so sprožili migracije, so različni. Na Bližnjem vzhodu so to predvsem vojne v Siriji, Iraku in Afganistanu. Razloge za migracije v Afriki pa pojasnjuje Mathieu Galtier, novinar, ki poroča iz Libije:

Izjava

Migrantski tok iz podsaharske Afrike je bil pred leti razporejen med poti proti španskim Kanarskim otokom, španskima enklavama Ceuti in Melilli ter proti Libiji. Sedaj pa je Libija postala edina izhodiščna točka za prečkanje Sredozemskega morja. Migranti, ki dosežejo obale Libije, so pred tem že prepotovali nevarno pot preko Sahare. Pot opisuje Mathieu Galtier:

Izjava

Ena izmed pomembnih značilnosti migracij v severni Afriki je tudi ta, da jih večina poteka znotraj držav ali znotraj regije. Zgolj manjši del jih potuje proti Evropi. Razlaga Schroeder:

Izjava

Nevarnost evropskih posegov v prostor je, da bodo delovali neselektivno in bodo presekali tradicionalne povezave med ljudmi v regiji. Situacijo v Maliju razlaga Alassane Bko iz organizacije Frontexit:

Izjava

Bko se zato ne strinja s pogojevanjem razvojne pomoči z omejevanjem migracij:

Izjava