Kmalu po vstopu v novo leto je v Siriji in sosednjem Iraku prišlo do stopnjevanja oboroženih spopadov na nivoju, ki ga v zadnjem času nismo bili najbolj vajeni. Skupni imenovalec obeh kriznih žarišč je islamistična skupina Islamska država Irak in Levant, skrajšano ISIL, ki je »podružnica« Al Qaide na teh prostorih. Njeni predstavniki si prizadevajo povezati del Iraka in Sirije s pretežno sunitskim prebivalstvom v novo islamsko državo, utemeljeno na strogih islamskih načelih. Kaj pomeni vsiljevanje več kot tisoč let starih pojmovanj o družbi na osnovi religije današnjemu prebivalstvu je bolj ali manj znano: sekanje glav in drugih delov telesa ter izvajanje terorja nad tistimi, ki v svojem razumevanju sveta niso ostali več stoletij v preteklosti.

V Siriji, ki bo marca obeležila že tretjo obletnico oborožene vstaje proti režimu Bašarja al Asada, je tako počilo znotraj opozicijskih vrst, ki so do sedaj bolj ali manj uspešno združevale različne skupine – od demokratov in zmernih islamistov pa vse do radikalnih džihadistov, katerih večina je sicer prišla v državo od drugod. Tudi ali pa predvsem zaradi velikega nezadovoljstva lokalnega prebivalstva na območjih, ki so jih nadzirali pripadniki ISIL-a, se je več drugih opozicijskih skupin združilo in začelo boj proti njim. Kar pomeni začetek nekakšne nove vojne znotraj že obstoječe sirijske državljanske vojne.

Boji so se razplamteli predvsem v tem tednu in v glavnem v severnih provincah Alepo, Idlib in Raqa, ki so sicer že dalj časa pod kontrolo opozicije. V tednu spopadov je življenje izgubilo približno 500 ljudi, med njimi tudi civilisti. Dodatno stvari zakomplicira še dejstvo, da se je boju proti ISIL-u pridružila druga podružnica Al Qaide v Siriji, Jabhat al-Nusra, ki se zavzema za bolj pragmatičen in zmernejši odnos do prebivalstva in ostalih opozicijskih skupin.

Na drugi strani meje, v iraški provinci Anbar, ki meji na Sirijo, pa so borci Islamske države Irak in Levant v spektakularnem razpletu dogodkov prevzeli nadzor nad dvema največjima mestoma pokrajine, Ramadijem in Faludžo. Centralna vlada je poslala močne vojaške okrepitve v nemirno pokrajino in se pripravlja na velik spopad z džihadisti, ki ponekod uživajo tudi podporo lokalnih sunitskih plemen. Situacijo v Iraku namreč še dodatno zapletajo dalj časa trajajoče napetosti med šiitsko večino, ki je po padcu režima Sadaama Huseina leta 2003 prevzela oblastne vzvode v državi, in sunitsko manjšino, ki se počuti vse bolj deprivilegirano in marginalizirano. V takih razmerah pa se seveda uspešno krepijo radikalnih elementi Al Qaide na teh prostorih.

Aktualno dogajanje na obeh kriznih žariščih pojasnjujeta in komentirata:

Erik Valenčič, nekdanji sodelavec aktualnopolitične redakcije in dober poznavalec razmer na Bližnjem vzhodu in v Iraku.

Myriam Benraad, sodelavka evropskega zunanjepolitičnega think-thanka European Council on Foreign Relations (ECFR), prav tako specializirana za področje Bližnjega vzhoda in Iraka.