Aktualna koalicija Alenke Bratušek bo na položajih pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti v domači banana republiki predvsem v svoje dobro vztrajala še naslednji dve leti. Kot najmanj problematične in kot mrtva črka na papirju vedno simpatične prioritete si je v osnutku prenovljene koalicijske pogodbe do konca mandata postavila zagon gospodarstva, še pametnejše črpanje evropskih sredstev, reformo javnega zdravstva in okrepitev Slovenije s trajnostno rabo naravnih virov, kamor pa ne sodijo nadaljnja gradnja in vlaganja v javnofinančno brezno brez dna oziroma projekt TEŠ 6, ki ga tudi ta koalicija in Vlada ne nameravata ustaviti kljub pičlim in že sedaj predragim zalogam velenjskega premoga.

Kljub največjem javno finančnem ropu tega stoletja na Slovenskem, kar je in še bo postal šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, katerega glavni politični zagovorniki so zdaj Socialni, nekoč pa Slovenski in še prej Liberalni demokrati, pa je tematiki, ki za več desetletij naprej zagotavlja tudi onesnažen zrak, vodo in tla prebivalcem šaleške doline v domačih medijskih trobilih državotvornega diskurza odmerjeno kar se da malo prostora. Čigavi pravzaprav so, so z dva dni starim člankom še najbolje pokazali uslužbenci državne Slovenske tiskovne agencije, v katerem za vsak slučaj ravno zdaj beremo, kako je TEŠ lani dosegel rekordno proizvodnjo električne energije in k zanesljivi oskrbi Slovenije prispeval daleč največji delež med vsemi domačimi proizvajalci električne energije, za kar je sicer dnevno porabil več kot 12.000 ton premoga.

Da je javna pozornost na posamezne strukturne in organizacijske premike v osnutku prenovljene koalicijske pogodbe vlade in koalicije Alenke Bratušek sicer še nekoliko manjša in da se pravzaprav nihče ne sprašuje, kaj vse še pa so se prvaki koalicijskih strank dogovorili in v koalicijski pogodbi na koncu sploh ne bo zapisano, pa na dnevni ravni skrbi kar nekaj tekočih zadev, pri katerih kot običajno asistira tudi slovensko-demokratska opozicija. Politično vodeni ideološki boji na Slovenskem se tako preko medijskih trobil državotvornega diskurza vrtijo okoli tega, ali je Milan Kučan davnega leta 1972 bil obveščen o umoru hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca, ki se je navduševal nad ustaštvom, in ali je televizijski dokumentarec Jožeta Možine o misijonarju Pedru Opeki dovolj umetniški, da si zasluži sedem tisočakov vredno Prešernovo nagrado.

Tudi če bi Kučan bil obveščen o tekočih dejavnostih UDBE v Nemčiji, tega pač ne bi bilo moč kar tako najti kar v Arhivu domače banana republike. Pa tudi če bi Možinin film o obisku ekipe nacionalne Radiotelevizije na Madagaskarju slučajno bil dovolj umetniški, dejstvo ostaja, da so Prešernove nagrade za film redke in da mu je Upravni odbor Prešernovega sklada nagrado podelil na svojo roko in mimo mnenja tudi za film pristojne strokovne komisije.

Toda prav kronično pomanjkanje kakršnega koli že zgodovinskega spomina je ključna karta, na katero igrajo oblastniki domače republike tudi pri vnaprej na neuspeh obsojenem poskusu politične rehabilitacije predsednika uprave Luke Koper Gašparja Gašparja Mišiča, v katero se je s preiskavo domnevnega izsiljevanja Luke Koper s strani šestega največjega trgovca banan na svetu Izeta Rastoderja vključil tudi Nacionalni preiskovalni urad in Komisija za preprečevanje korupcije. Podjetje Rastoder, ki je za Luko Koper pomembna stranka, saj zaseda kar 75 odstotkov prometa na terminalu za sadje, oziroma njegov lastnik Izet Rastoder je namreč od Luke Koper oziroma predsednika uprave Gašparja Gašparja Mišiča zahteval da za 250 tisoč evrov postane sponzor mladinske šole Nogometnega kluba Olimpija, ali pa bo svoje ladje z bananami preusmeril drugam.

Toda v domači banana republiki so tudi na tem področju v veljavi dvojna merila. Če za donacije izsiljujejo državna podjetja in politični veljaki, kot je denimo ljubljanski župan in Mišičev politični boter Zoran Jankovič, ki je sam priznal, da podjetja vabi k donacijam za MOL in da je denimo od podjetja Mons ter podjetnika Jožeta Anderliča za mesto in meščane v dar dobil kar Žitni most čez Ljubljanico, to za domače in politiki na oblasti še naprej podrejene organe pregona pač ni kaznivo dejanje, pa čeprav so med donatorji tudi podjetja, kot denimo Gratel, ki je tako potem dobil ekskluzivo za izgradnjo optičnega omrežja v Ljubljani. Rastoderjevih banan sicer v Luko Koper ne bo več predvsem zaradi tega, ker so mu v pristaniščih Reka in Trst ponudili tudi za 20 odstotkov nižje cene, toda to je za potek kampanje politične rehabilitacije Gašparja Gašparja Mišiča pravzaprav nepomembno, saj ga, kot je javno oznanil Zoran Jankovič, iz mesta predsednika uprave edine slovenske luke lahko spodnese le slab poslovni rezultat in ne pijana vožnja, neupoštevanje odredbe uradne osebe ter kršenje JRM.

Osnutek prenovljene koalicijske pogodbe, sinočnja koalicijska sloga na Brdu pri Kranju in nenazadnje tudi dejavnost opozicije tako predvsem kažejo, kako vsaj politično stabilna je domača banana republika in da se bosta politično vodeno ropanje javnih financ ter razprodaja državnega premoženja nadaljevala. Slovenija tako še zdaleč ne potrebuje le zelenega preboja, ki so si ga za uraden cilj navkljub sočasnemu nadaljevanju energetsko potratnega in okoljsko škodljivega projekta gradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj zastavili v koaliciji Alenke Bratušek, da bi nadaljnje izčrpavanje države in politično kadrovanje v senci domnevnih ideoloških bojev le postalo politična zgodovina. Toda tako to gre. Čeprav v Premogovniku Velenje ni dovolj zalog, dovolj kakovostnega in dovolj cenenega premoga, se s politično investicijo v TEŠ 6, pravzaprav pa javno finančno krajo stoletja v domači banana republiki tudi brez banan Izeta Rastoderja nadaljuje.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačo banana republiko brez banan in brez premoga v zobeh poskrbel Tomaž Z.