Medtem ko je že minulo soboto potekel rok, ki so ga s študenti in drugimi v Srbiji solidarni protestniki za izpolnitev štirih zahtev postavili na ulicah Ljubljane in pred Magistratom na praznik kulture 8. februarja županu Zoranu Jankoviću zaradi njegove politične podpore predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću, kateremu se tako kot režimu, ki ga je v zadnjem dobrem desetletju v Srbiji vzpostavil, majejo tla pod nogami oziroma vanj ne zaupa, pravzaprav se ga več ne boji vsak dan več ljudi v Srbiji in povsod po svetu, se je ta ponedeljek naposled ponovno in enako brezkompromisno, pravzaprav pa zagledano vase in v svoje politične idole, ki so zgolj za zdaj še na oblasti v Srbiji, oglasil tudi ljubljanski župan Zoran Janković, velik občudovalec lika in dela baje da svojega osebnega prijatelja Vučića, in ponovil, da se - ne glede na to, da prav to zahtevajo ljubljanski protestniki - ne bo javno opravičil srbskim študentom in prebivalcem Ljubljane zaradi pisma podpore srbskemu predsedniku. Besede oprostite da ne bomo slišali iz njegovih ust, ker še vedno ne ve, zakaj bi se sploh moral opravičiti, saj da nikoli ni nasprotoval protestom v Srbiji in je prav tako obsodil vsakršno nasilje, vendar s tem ne protestnikov, ne lastnih volivcev, ne splošne domače javnosti nikakor ni pomiril ali prepričal. 

Ker so sicer celo po besedah samega dolgovečnega župana Zorana Jankovića, za katerega se je do te javne in v uradnem pismu župana Ljubljane izražene podpore Aleksandru Vućiću pač še zdelo, kot da tudi na naslednjih županskih volitvah v Mestni občini Ljubljana preprosto ne more izgubiti, protesti v demokratični družbi nekaj normalnega, vsako nasilje, razen nemara policijskega, pa vredno obsodbe, ne glede na to, s katere strani je prišlo, s svojim odzivom, na kratko povzetim v enostavčno poved, da besede oprostite iz njegovih ust pač ne bo, protestnikom pravzaprav ni pustil nobenega drugega manevrskega prostora, kot da v imenu lastne kredibilnosti in nekredibilnega župana glavnega mesta proteste zaostrijo. In nemara tudi z blokadami cest dodatno stopnjujejo pritisk na župana Ljubljane, prepričanega v svoj prav, tudi kadar povsem očitno nima prav, celo ne glede na vse dobrohotne nasvete svojih političnih mentorjev, kot je bila med drugim intervencija Milana Kučana o dejanju politične napake. 

Da Zoran Janković ostaja brez stika s politično realnostjo tako na ulicah glavnega mesta, ki mu načeluje, kot na ulicah in trgih številnih vasi, krajev in mest po vsej Srbiji in svetu, kjer tako kot že v Ljubljani in Mariboru potekajo shodi, solidarni s študentsko vstajo zaradi petnajstih žrtev padlega nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu 1. novembra lani, da vedeti tudi njegov nadaljnji odziv, da razpravo s svoje strani zaključuje, čeprav sam o tem v tem trenutku pač niti ne more več odločati, saj je duh upora zaradi njegove arogance do volilnega telesa, ki ga je vsakokrat doslej izvolil za župana Ljubljane, pač že ušel iz steklenice. 

Protestniki so sicer na Zorana Jankovića pred dobrim tednom dni naslovili štiri zahteve in poleg opravičila zahtevajo še, naj javno podpre srbsko študentsko blokado in obsodi nasilje, ki ga Vučićev režim izvaja nad protestniki in siceršnjimi državljani v Srbiji. Prav tako so ga protestniki namesto njegovih političnih mentorjev tudi v vrhu izvršne in zakonodajne oblasti pozvali, naj ne poziva k volitvam v Srbiji, dokler srbske oblasti ne izpolnijo zahtev srbskih študentov in dokler te ne bodo več režimske, ampak svobodno demokratične. Da sicer razmere niso svobodno demokratične ne le v Srbiji, pač pa tudi v mestnem svetu Ljubljane, ki ga obvladuje koalicija Liste Zorana Jankovića, Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov, pa so protestniki pač dali vedeti, ko so prav tako za zdaj neuspešno, naj se opredelijo do njihovih zahtev in protestov v Srbiji, pozvali še vse molčeče ljubljanske mestne svetnike.

Da Janković ne ve, za kaj trenutno gre v regionalni politiki nacionalizmov, od katerih je eden glavnih akterjev prav Aleksandar Vučić in njegove oprode, ki jim ni tuja ideja o srbskem svetu oziroma v eno državo združenih Srbih, tudi tistih s Kosova, iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, je sicer dokazala njegova z ničimer utemeljena trditev, da verjame, da je Vučić zagotovilo za stabilnost v regiji, saj se trenutno pač zdi, da gre za enega od njenih največjih rušiteljev, ki bi naredil vse, samo da bi - tako kot ne nazadnje ljubljanski župan Zoran Janković - še naprej in za veke vekomaj ostal glavni pri koritih oblasti. 

Da bi sicer vendarle svojemu in vsaj do politične ter osebne podpore vse bolj šibkemu režimu Aleksandra Vučića v Srbiji vsekakor do političnega groba zvestemu volilnemu telesu glavnega mesta Slovenije pokazal tudi svojo emocionalno plat, je ljubljanski župan dodal, da če bi izdal prijatelja Aleksandra Vučića, bi izdal sebe. In ponovil, da ne ve, čemu naj se opravičuje, čeprav imajo protestniki vso pravico zahtevati, kar želijo, in da tu nima prav ničesar več dodati. Toda tako to gre. Zoran Jankovič ima sicer povsem prav, ko trdi, da ima tudi on pravico do lastnega mnenja, pozablja pa, da volivke in volivci ravno prek lastnih mnenj in dejanj vrednotijo posameznega politika. In če bo Zoran Janković ostal v svoj prav, tudi kadar prav nima, prepričana politična trma, kar je pravzaprav že od svojega prvega mandata, se bo število njegovih volivcev v glavnem mestu pač usodno skrčilo, saj bodo, če iz njegovih ust besede oprostite pač ne bo slišati, zanj ob tistih, ki jih karkoli političnega doma ali po svetu pravzaprav sploh ne zadeva, lahko glasovali zgolj še ljubljanski lojalisti režimu in liku ter delu srbskega za vse manj stvari v državi pristojnega predsednika, ki pa jih vendarle ni toliko, da bi lahko Zoran Janković sploh računal še na morebitno ponovno izvolitev za ljubljanskega župana. 

ODPOVED: Z dejstvom v zobeh, da brez besede oprostite zaradi podpore Aleksandru Vučiću v Srbiji ponovna izvolitev Zorana Jankovića za župana Ljubljane ni več samoumevna, sem tudi za tokratni N-euro moment poskrbel Tomaž Z.  

Vir: Inštitut 8. marec / Facebook