Dan samostojnosti in enotnosti, ki ga sicer kot dela prost dan ter katoliški praznik Štefanovo obeležujejo tudi v vseh domovini sosednjih evropskih, a glede na veroizpoved prebivalstva večinoma pač rimskokatoliških državah, Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški, je priložnost, ob kateri govorci z državnega vrha že tradicionalno tekmujejo, kako državljanom in ljudstvu tik pred koncem leta nameniti vsaj kako spodbudno besedo.

Tokratni zlati izbor političnega populizma ob koncu koledarskega leta med drugimi zaokroža predsednik republike Borut Pahor, ki je tudi ob današnjem dnevu samostojnosti in enotnosti na delovnem mestu in ki je na že tradicionalnem dnevu odprtih vrat predsedniške palače nagovoril številne radovedneže in druga priložnostna zijala. Na slavnostni seji državnega zbora je v svoji novi vlogi na protokolarnem čelu zakonodajne oblasti pred poslanskimi kolegi in kolegicami z leve in desne strani velike razpravne dvorane govorniško sploh prvič vidno zablestel predsednik Dejan Židan. Predvsem vrh sodne veje oblasti, predsednik Državnega sveta in odhajajoča varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, se je v prvih vrstah pustil zabeležiti, a tudi nagovoriti na maši za domovino, ki jo je v ljubljanski stolnici, kot se reče, daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. Neposreden televizijski prenos na prvem programu nacionalke in nastop na osrednji državni proslavi pred polno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma pa je bil tokrat rezerviran za predsednika vlade Marjana Šarca, kot ta čas pač še nespornega prvaka izvršne oblasti.

Ne glede na to, kdo je pravzaprav zaslužen za besede, ki jih je ob tokratnem dnevu samostojnosti in enotnosti v veliki dvorani Cankarjevega doma zbranemu političnemu vrhu, a tudi vsem zbranim pred televizijskimi ekrani prvega programa nacionalne televizije, namenil v slovenski politični zgodovini pač najmlajši predsednik vlade Marjan Šarec, je dejstvo, da se je ob njih najbolj presedal in v neposrednem televizijskem prenosu tudi nekam v prazno gledal prav prvak največje parlamentarne in opozicijske stranke SDS Janez Janša. Predsednik vlade je namreč začel bojevito, in čeprav je bil kritičen do enega in drugega ekstremizma, tudi že kar ekstremistično. Domoljubje, da je ne le pravica, temveč predvsem dolžnost vsakega izmed nas, je tako odmevalo izza slavnostne govornice Gallusove dvorane Cankarjevega doma.

Izkazal se je tudi očitno nov tekstopisec govora predsednika državnega zbora Dejana Židana. Država, da namreč ni nekaj neotipljivega in da ni zgolj zbir zakonov in pravnih zapisov, niti ne političnih odločitev, je bilo slišati na parlamentarni slavnostni seji. In če še niste vedeli, potem zdaj veste, da je država skupnost, za katero in s katero moramo ravnati odgovorno in pošteno. Še najbolj v političnem smislu izpet je bil v nagovoru verujočim na maši za domovino nadškof metropolit Stanislav Zore, čeprav je ponovno utrdil spoznanje, kako zelo Slovenija pač več ni od cerkva ločena laična država, kot so jo s plebiscitom utemeljili njeni praočetje. O svobodi, ki jo je za kristjane osvobodil Kristus, je bilo govora, pa ponovno nekaj malega o državnem nefinanciranju zasebnih katoliških šol.

Že pregovorno nadahnjen pa je bil ob današnjem dnevu odprtih vrat v predsedniški palači predsednik republike Borut Pahor, ki se zaradi ustavnih omejitev za tretji mandat ne more več potegovati in se lahko naposled v zadnjem predsedniškem mandatu osvobodi bremena te silne všečnosti za vsako ceno še tisto malo poslednjega intelekta. Spodbuda, ki jo tokrat vsem nam namenja predsednik države, je, da Slovenci danes sami odločamo o svoji usodi. In da je državnost oziroma suverenost to orodje, ki nas v spreminjajočem se svetu ščiti in varuje.

V tokratnem zlatem izboru političnega populizma ob koncu leta je z besedami v polno, pravzaprav pa v samo volilno telo Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke z dosedanjim političnim monopolom v domoljubju, uspelo zadeti predsedniku vlade in Liste Marjana Šarca, ter sebe in svojo politiko pozicionirati na populistični sredini, ki ji za doseganje lastnih političnih ciljev ni tuje tako ministriranje po hladnih cerkvah kot prerivanje v vrsti za golaž na lokalni partizanski veselici. Toda tako to gre. Domoljubje ni dolžnost pač pa samo pravica. In država ni skupnost, pač pa so to lahko samo brez izjeme vsi njeni prebivalci.

ODPOVED: Tudi za današnji N-euro moment sem z zlatim izborom političnega populizma ob tokratnem dnevu samostojnosti in enotnosti v zobeh poskrbel Tomaž Z.