Kljub popolni trivialnosti kampanje za volitve predsednika republike 11. novembra letos se preostanek politične kaste pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti v državi obnaša, kot da smo v Sloveniji v obdobju nove reformacije, katere cilj je dokončna preureditev domače države in družbe. Ministrska in koalicijska falanga druge, zaenkrat še pač po ničemer omembe vrednem boljše kot prve Janševe vlade je namreč sicer tudi pod pritiskom iz evropske tujine ta teden razgrnila silno širokopotezne reformne načrte, katerih cilj naj bi bil temeljito preurediti domačo državo, tako kot so reformisti iz 16. stoletja tudi na Slovenskem želeli preurediti takratno rimskokatoliško cerkev. Toda zaenkrat ni prav nikakršnih zagotovil, da bo političnim Primožem Trubarjem 21. stoletja tudi dejansko uspelo kaj bistvenega spremeniti.

Za nekatere temeljne spremembe, kot sta pokojninska reforma in reforma trga dela sicer Janševa koalicija in Vlada imata potrebno poslansko večino, če jima bo le v dodatno zategovanje pasov uspelo prepričati vsaj šibki člen tudi te koalicije in vlade oziroma Demokratično stranko upokojencev Slovenije, saj se nekako samo po sebi razume, da z vedno novimi političnimi predlogi varčevanja na področju javnih izdatkov že praviloma ne morejo biti najbolj zadovoljni vsaj tisti socialni partnerji, ki v tem socialnem dialogu po slovensko zastopajo tiste, ki bodo po obeh reformah pokojninskega sistema in trga dela preprosto na slabšem, kot so bili pred uveljavitvijo teh za to jesen in zimo načrtovanih reformnih ukrepov.

Toda aktualna koalicija in vlada nameravata v tej svoji reformni vnemi še naprej vztrajati tudi na posameznih ustavnih spremembah, za katere pa potrebujeta tudi glasove poslanske opozicije oziroma vsaj dvotretjinsko večino. To sta predvsem simbolni zapis famoznega fiskalnega pravila v ustavo in povsem konkretne spremembe do sedaj za številne nesprejete javne zadeve oziroma reforme pač pogubne referendumske ureditve v državi. Glede na število uspešno s pomočjo referendumov spodnesenih zakonov iz opozicijskih časov Slovenske demokratske stranke in njenega predsednika ter predsednika aktualne vlade in koalicije Janeza Janše je sicer v veliki meri povsem logično, da se postopek za spremembe Ustave domače republike začne prav med njegovo koalicijo in vlado, saj so očitno v drugi največji parlamentarni stranki največji mojstri političnih mahinacij in discipliniranja volilnega telesa, kot jih omogočajo določila dosedanje referendumske ureditve v državi. 

Nenazadnje je prav s pomočjo referenduma takrat opozicijske SDS na smetišču novejše politične zgodovine končal tudi zadnji poskus pokojninske reforme, ki ga je sicer v parlamentu uspešno, a na referendumskem odločanju pač neuspešno poskušala uveljaviti prejšnja Pahorjeva Vlada. Zato nekako ne preseneča, da so v tej zadnji politično načrtovani reformatorski ihti na reformni mizi hkrati tako pokojninska blagajna in trg dela kot ustavne spremembe dosedanje referendumske ureditve. Kajti če se zgodovina ponavlja, potem je le potrebno ugotoviti vsaj dve reči. Prvič, da je bila večina glavnih reformatorjev na Slovenskem iz 16. stoletja pregnanih na Nemško, kjer se je, ker se rimskokatoliška cerkev ni bila pripravljena pokoriti in spremeniti, oblikovala nova cerkvena organizacija oziroma luteranska protestantska cerkev. In drugič da so dosedanji poskusi reformiranja pokojninske blagajne v tej tako naglo starajoči se državi praviloma pogoreli na naknadnih zakonodajnih referendumih.

Zato bi bile ustavne spremembe dosedanje referendumske ureditve, po kateri lahko naknadno referendumsko odločanje za posamezne v državnem zboru sicer že uveljavljene zakone med drugimi zahteva že 30 opozicijskih poslancev, gotovo nujne in dobrodošle. Politični manever druge Janševe koalicije in Vlade, da jih da na politično pogajalsko mizo sočasno z reformo pokojninskega sistema in trga dela, pa pravzaprav potrjuje, da imajo brez sprememb oziroma zaostrovanja pogojev za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma pravzaprav malo možnosti za uspeh domala vse ključne reforme, ki bi jih naj, kot so se včeraj dogovorili v koaliciji, po sicer rednem postopku sprejeli do konca tega leta.

Bistvo obstoječih sprememb referendumske ureditve tako ostaja, da se poslancem odvzame možnost zahteve za razpis referenduma, da je za uveljavitev referendumske volje potreben kar 35 odstoten kvorum in da bi bilo za razpis referenduma namesto sedanjih 2500 podpisov državljanov potrebnih kar 10.000 podpisov. Bistvo reform pokojninskega sistema in trga dela po slovensko pa je, da bomo za uveljavitev pokojninskih pravic na Slovenskem delali dlje in v bolj negotovih oblikah dela, tudi če se bo delu še naprej reklo zaposlitev za nedoločen čas, saj reformatorji ciljajo predvsem na nižje odpravnine in krajše odpovedne roke ter s tem lažje oziroma fleksibilnejše odpuščanje zaposlenih.   

Toda novodobni reformatorji Slovenije 21. stoletja se po vsem pač ne zgledujejo po svojih predhodnikih iz 16. stoletja. Reforme, ki nam jih obetata druga Janševa koalicija in vlada pač ne predpostavljajo, da naj bo država Slovenija revna in preprosta, ampak da bodo to kvečjemu še nekoliko bolj postali njeni državljani. Gre pač za paket modrosti, ki jih potrebam svojih državljanov nedoraslim tranzicijskim državam narekujejo iz finančnih centrov moči, za katere so skriti dejanski vladarji sodobnega kapitalističnega sveta. Toda tako to gre. Reformatorska ihta, ki smo ji in ji še bomo do konca leta priča na Slovenskem, je pač posledica preprostega spoznanja, da je uvedba vseh teh neoliberalnih ukrepov oziroma direkten napad na obstoječo raven delavskih in upokojenskih pravic v državi pač kaj malo verjetna, če sočasno v državi ne bodo zaostreni tudi pogoji za razpis naknadnih zakonodajnih referendumskih odločanj.         

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pravkar potekajočo reformatorsko ihto na Slovenskem oziroma vnaprej na propad obsojeno drugo reformacijo države v zobeh poskrbel Tomaž Z.