Čeprav naj bi bile v domači Republiki s podporo poslanske skupine Levice na oblasti stranke samooklicane leve sredine, v realnosti Slovenija z vsakim dnem postaja do migrantov vse manj prijazna država. Odbor Državnega zbora za zunanjo politiko je sicer res danes suvereno z 10 glasovi proti in zgolj petimi za zavrnil predlog poslancev iz opozicijskih strank SDS in SNS za razpis posvetovalnega referenduma o globalnem dogovoru Združenih narodov o migracijah, ki mu je tudi domača Republika pristopila decembra lani v Marakešu, opozicijski poslanci že omenjenih in predvsem na antimigrantski retoriki in politikah vodenih strank pa so ga v proceduro vložili že 21. novembra lani. Toda hkrati se je pred nekaj dnevi tudi le razvedelo, da slovenska policija odločitev informacijske pooblaščenke, da mora razkriti dokumente o nehumanemu in nezakonitemu ravnanju z migranti na meji s Hrvaško v imenu varnosti Slovenije in Evrope ter domnevne nujnosti tajnosti policijske taktike spodbija s tožbo na Upravnem sodišču.

Za odločbo informacijske pooblaščenke so sicer v prvi vrsti zaslužna razkritja, da slovenska obmejna policija migrante, ki v Sloveniji niso niti smeli zaprositi za azil, nezakonito vrača nazaj v Republiko Hrvaško in da jih obravnava glede na državo, iz katere prihajajo, kar pa je po mednarodnem pravu prepovedano. Iz policijskih izgovorov in zagovorov je sicer samo po sebi razvidno, da so se slovenski obmejni policisti v ihti vnaprej na neuspeh obsojenega zmanjševanja ilegalnih prehodov meje postavili nad zakon oziroma so ga vsaj nekoliko prikrojili svojim delovnim potrebam, saj so na Hrvaško tujce v okviru mešanih patrulj slovenske in hrvaške policije neposredno vračali iz ozemlja Slovenije, brez da bi jih poprej obravnavali v predpisanih azilnih postopkih.

Svojim dnevno političnim potrebam, ki kljub temu da je bil globalni dogovor Združenih narodov o migracijah sprejet oziroma vsaj potrjen že 10. decembra lani, pa so si posvetovalni referendum in še bolj natančno referendumsko vprašanje prikrojili tudi v poslanskih skupinah SDS in SNS, kar pa pravzaprav predvsem nakazuje, kako neresno s predlogom mislijo v obeh političnih strankah državnega zbora, ki se še naprej kot pijanec plota oklepata antimigrantskega političnega delovanja. Vprašanje, okoli katerega naj v okviru naknadnega posvetovalnega in s tem kar se le da tudi neobvezujočega referenduma oblasti priskoči na pomoč ljudstvo, naj bi se glede na predlog glasilo: Ali ste za to, da Slovenija pristopi h Globalnemu dogovoru o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki – pozor – izenačuje legalne in ilegalne migracije?

Čeprav je laž, da je globalni dogovor Združenih narodov o migracijah krinka za izenačenje legalnih in ilegalnih migracij, pogosta manipulacija nacional šovinističnih politikov po vsej Evropi, pa gre vendarle za globalen dogovor, v katerem pač zaman iščemo izenačitev legalnih in ilegalnih migracij. Gre pač za resen in v mednarodnem prostoru usklajen dokument, ki si ga lahko le razni Brankoti Grimsi razlagajo, kot jim glede na dnevno šovinistične politične potrebe ustreza. Da referendumsko vprašanje v takšni obliki pač ne more biti predmet razpisa posvetovalnega referenduma, saj dogovor samosvoje interpretira, pa je sicer opozicijske predlagatelje, ki to tudi sami že še kako dobro vedo, opozorila tudi vodja zakonodajne pravne službe Nataša Voršič.

Dodatna nevšečnost za predlagatelja referenduma, ki na slovensko realnost ne bo imel prav nobenega vpliva razen za motivacijo in discipliniranje najbolj desno usmerjenega dela domačega volilnega telesa, je, da o tovrstnih mednarodno pravnih aktih sploh ne odločata državni zbor ali ljudstvo, pač pa zgolj vlada. Zato bi koalicijska večina lahko za spremembo upoštevala celo poslanca Levice Miho Kordiša, ki je predlagal, da se o zadevi oziroma predlogu sploh ne izrekajo, saj da je brezpredmetna, toda vseeno so jo raje kar s prepričljivo večino in celo podporo posameznih opozicijskih poslancev Nove Slovenije zavrnili. Toda tako to gre. Kot kaže samosvoje ravnanje slovenske Policije, ki odločbo slovenske informacijske pooblaščenke, da mora razkriti slovensko policijsko taktiko in slovenske postopke ravnanja z migranti na meji s Hrvaško spodbija s tožbo na slovenskem Upravnem sodišču, se prava slovenska antimigrantska politika pač ne izvaja v razpravni dvorani Državnega zbora, ampak jo nekoliko po svoje in pod pritiskom dnevnih nalog ter nadrejenih kar na slovenskem obmejnem terenu s policijskimi prijemi merjenja s pištolami v neoborožene skupine ljudi z otroci izvajajo kar pripadniki slovenske policije.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z državnozborskimi in policijskimi antimigrantskimi politikami v zobeh poskrbel Tomaž Z.