Izvršni odbor Sindikata novinarjev Slovenije je v današnjem sporočilu za javnost kritičen do odločitve aktualne koalicije vladnih strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica, ki so včeraj soglasno sporočile, da so se odločile za bojkot oddaj, ki jih pod budnim vodstvenim očesom tja tudi v ta namen inštalirane janšistične falange, predvsem pa direktorja televizije Uroša Urbanije in odgovorne urednice televizijskega informativnega programa Jadranke Rebernik. Za razpravo o stanju na Radioteleviziji Slovenija in noveli zakona o RTVS med zbiranjem podpisov za razpis zakonodajnega referenduma na zahtevo poslancev SDS pripravljajo politično skrbno prebrani ali celo nedavno v hiši zaposleni na ta ponedeljek, 26. septembra 2022, izpričani stavkokazi, saj da gre za nesprejemljivo dvigovanje rok od javnega medija. Izvršni odbor osrednjega sindikata novinarjev države ima seveda prav, da je tako samo nesodelovanje v – pa čeprav politično režirani – javni razpravi kot politično neukrepanje in sporočanje delavcem RTV, da naj le še malo zdržijo, povsem in popolnoma nesprejemljivo. Toda v novinarskem sindikatu nekako spregledajo, da ne gre več in le za javni medij – pa najsi bodo ti še tako ključnega pomena za delujočo demokracijo –, ki da se z nedelom vladnih političnih strank potiska na obrobje in v nepomembnost, pač pa, da se na obrobje in v nepomembnost vse bolj potiska kar celotno novinarstvo in medijski prostor nasploh.

Vodje poslanskih skupin Gibanje Svoboda Borut Sajovic, SD Jani Prednik in Levice Matej Tašner Vatovec so sicer včeraj v skupni izjavi za medije izpostavili, da se koalicijske partnerice vlade Roberta Goloba ne bodo udeleževale oddaj, namenjenih razpravi o stanju duha na RTV Slovenija in v državnem zboru sicer s strani koalicije že potrjeni noveli zakona o RTV, v času zbiranja podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o tem zakonu na pobudo SDS, saj da ne želijo sodelovati pri zlorabi javnega servisa za (pred)referendumsko kampanjo, čeprav je ta že potekajoče golo politično dejstvo in bo SDS brez vsakega dvoma do zadnjega možnega datuma zbirala in skrivala zbrano število podpisov. Edina politična ideja, ki jo ob sicer visoki moralni podpori stavkajočim novinarjem in drugim medijskim delavcem nacionalne radiotelevizije imajo ta čas v strankah aktualne koalicije, tako je, da je predvsem nujno, da novela zakona o RTVS čim prej zaživi, kar pa se bo – kot kaže – lahko zgodilo šele tam enkrat v politično nedoločeni prihodnosti in po referendumskem odločanju. Nemudoma, če bo novela o RTVS na referendumu potrjena, in šele čez eno leto, če bo na referendumu – glede na politično medlo držo vladnih strank in tako, kot predlagajo poslanci ter volivci SDS – tudi dejansko zavrnjena.

Stavkajočim zaposlenim na RTV Slovenija, ki so pod dnevnimi političnimi pritiski, da naj kršijo standarde novinarskega dela, kot jih narekuje za stavkokazni Dnevnik in Odmeve ta ponedeljek zbrana ekipa politično preverjenih propagandistov, katerih senioritetna mentorja sta Jože Možina in Igor Pirkovič, bodo tako malo ali nič pomagale politične floskule, kot jih je denimo v imenu največje vladne stranke Gibanje Svoboda napletal vodja poslanske skupine Borut Sajovic, po katerem je RTVS kot mogočna slovenska lipa z izjemnimi koreninami naroda in krošnjo, ki mora zaščititi vse, ne pa tiste, ki so aktualno politično na oblasti. Razen kratkotrajne toplote pri srcu si kaj več stavkajoči na nacionalni radioteleviziji zaenkrat ne morejo obetati niti od političnega dejstva, da si v največji politični stranki v državi enostavno želijo nazaj televizijo, na katero bodo ponosni, in ki bo delala neodvisno, avtonomno in ki nam bo vsem skupaj v srcu, nekako kot narodov simbol, naš ponos.

Če odmislimo to, da je po političnem mnenju Gibanja Svoboda nacionalno radiotelevizijo potrebno nositi v srcu, kot kaže da tudi preostale državne simbole, je sicer v smislu politično prijaznih a akcijsko praznih besed lepo slišati tudi stališče Socialnih demokratov, da je RTV eden izmed najpomembnejših medijev v državi, ki da mora ostati neodvisna, čeprav vsi vemo, da ta čas ni politično neodvisna in prav tako tudi da – vsaj glede na številke gledanosti paradnih oddaj informativnega programa – ni več eden najpomembnejših medijev države. Le pohvalno je lahko tudi ostro nasprotovanje posegom v uredniško avtonomijo in zlorabi javnega servisa, ki bi moral vsem služiti – ja, služiti, pa čeprav stavkajoči mislite, da niste nikogaršnji hlapci – nepristransko, ne pa tako kot trenutno, ko je zelo jasno nakazano, da želi aktualno vodstvo televizije predvsem proizvajati eno samo vrsto resnice, kot so ga prispevali iz poslanske skupine Levice, toda tudi v politično najbolj radikalni stranki te koalicije in vlade druge rešitve stavkajočim na RTV, kot da naj zdržijo in počakajo, da v veljavo stopi koalicijska novela zakona o RTV, ne glede na to, kdaj v nedoločeni prihodnosti to bo, ne ponujajo.

Odziv vseh treh vladnih političnih strank iz v političnem smislu samooklicane leve sredine sicer v prvi vrsti potrjuje, zakaj je tako dolgo brez sprememb v veljavi ostal Zakon o RTV Slovenija, za katerega sta v prvem premierskem mandatu Janeza Janše in Vaska Simonitija na mestu kulturnega ministra poskrbela Branko Grims in desno populistično usmerjena akademska ekipa stranke SDS ter ki ji je vsa ta leta tako samooklicano levim kot v politični praksi preverjeno populistično desnim koalicijam in vladam omogočal politični nadzor nad najpomembnejšimi kadrovskimi vprašanji na nacionalni radioteleviziji. Javnemu servisu, ki je od uveljavitve tega zakona pač bolj nacionalen kot res javen in ki ga očitno bolj kot res javnega kot še naprej bolj nacionalnega vidijo tudi v strankah aktualne koalicije. Toda tako to gre. S tem ko tudi aktualna politična koalicija strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica kljub jasno podeljenemu političnemu mandatu na zadnjih državnozborskih volitvah glede stanja na RTV Slovenija ne ukrepa, in ko se, kot so danes pravilno opozorili iz izvršnega odbora Sindikata novinarjev Slovenije, politično in javno ne postavi niti za lastne zakonske rešitve, s katerimi naj bi razmere uredili, kaže, kako celoten političen razred na Slovenskem vidi in razume ne zgolj nacionalno radiotelevizijo, pač pa celotno medijsko krajino ter vlogo medijev pri nas in v njih vse bolj na obrobje in v nepomembnost potisnjeno celotno novinarstvo, katerega zadnji branik pa je v demokratičnih družbah in tudi pri nas prav nacionalna radiotelevizija.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s političnim dejstvom, da je trenutno politično neukrepanje glede razmer na RTV dvigovanje rok od celotne medijske krajine in novinarstva nasploh, v zobeh poskrbel Tomaž Z.