Ne glede na koalicijsko enotnost, s katero je večina v Državnem zboru s 47 glasovi za in samo 2 proti pritrdila predlogu Ministrstva za kulturo ter tudi po odložilnem vetu Državnega sveta napovedala ponovno potrditev novele zakona o medijih ter še posebej problematičnega določila, da morajo radijske postaje na Slovenskem 60 odstotkov že poprej določene celodnevne kvote slovenske glasbe predvajati v dnevnem oddajnem času med 6. in 19. uro, to več ni tako povsem  samoumevno zaradi vsebinsko sicer povsem zgrešenega spora med poslancem največje vladne in koalicijske stranke ter nesojenim kulturnim ministrom SMC in posledično predsednikom državnozborskega odbora za kulturo Draganom Matićem ter kulturno ministrico iz koalicijske kvote Demokratične stranke upokojencev Julijano Bizjak Mlakar.

Po mnenju nesojenega kultur-ministra Matića iz pač največje parlamentarne stranke je  bil nastop kulturne ministrice Julijane Bizjak Mlakar na seji Državnega sveta, na kateri njenim argumentom svetniki niso prisluhnili, saj so na novelo zakona o medijih izglasovali veto, neprimeren, saj da je na račun zaposlenih na nacionalni RTV izrekla takšne obtožbe, ki da jih mora nujno podkrepiti z dokazi, ali pa se zanje opravičiti, kar je sicer že javno zahtevalo tudi vodstvo nacionalne RTV. Ministrica za kulturo je na Državnem svetu zagovarjala že večkrat v dosedajšnji javni razpravi dokazano relativno stališče, da novela z določitvijo terminov predvajanja zgolj onemogoča nadaljnjo zlorabo kvot s strani nekaterih pomembnih lastnikov oziroma urednikov radijskih postaj, ki uporabljajo javne frekvence ali pa so celo javni uslužbenci RTV Slovenija, ki jo celo plačujemo z javnimi denarji.

Je pa Julijana Bizjak Mlakar v nastopu pred državnimi svetniki dodala do sedaj v javni razpravi preslišano stališče, da so tokovi finančnih sredstev med tujimi založbami, lastniki medijev, uredniki, avtorji in soavtorji skladb ter odločevalci o tem, kaj se na radijskih postajah sploh vrti, precej nejasni celo pri RTV Slovenija. Ministrstvo za kulturo se je sicer v imenu ministrice odzvalo, da so navedbe nesojenega kultur ministra povsem netočne, saj da korupcije v svojem govoru sploh ni omenjala, kar je sicer res, saj je govorila zgolj o nejasnih tokovih finančnih sredstev in vsebinah licenčnih ter drugih dogovorov celo pri nacionalni RTV, kar pa je potem nujno razumeti vsaj, kot da je na korupcijo namigovala.

Toda vsebinsko domoljubni glasbeni odzivi tako nesojenega kulturnega ministra kot politično in brez ustreznih referenc ali izkušenj z resornega področja imenovane kulturne ministrice v prvi vrsti pričajo, da ne eden in ne drugi pravzaprav sploh ne razumeta, kaj v okviru novega 86. a člena Zakona o medijih in glasbenih kvot pravzaprav zagovarjata. Tako je izhodišče novele zakona o medijih in preurejanja do sedaj veljavnih določil o obveznih kvotah za zaščito domače glasbene ustvarjalnosti po besedah kulturne ministrice in uradnikov kadrovsko šibkega direktorata za medije, da ta ne posega v programe in uredniško svobodo radijskih postaj, ampak samo v razmerje med tujo in slovensko glasbo ter da onemogoča zlorabo glasbenih kvot.            

Glede na to da je do sedaj zakon o medijih črno na belem določal, da morajo komercialne radijske postaje v celodnevnem 24 urnem oddajnem času predvajati 20 odstotkov slovenske glasbe, radijske postaje posebnega pomena 25 odstotkov in nacionalni radijski programi 40 odstotkov, je o zlorabah tako napisanega zakona pravzaprav nepošteno in nekorektno govoriti, pa čeprav je večina komercialnih postaj do obveznih kvot predvajanja slovbenske glasbe večinoma prihajala z njenim predvajanjem v poznih nočnih urah. Če pa bi na Ministrstvu za kulturo res želeli doseči, da bi se obvezne kvote, kot so bile predpisane že pred zdajšnjo novelo zakona o medijih, spoštovale tudi v dnevnem oddajnem času, bi bilo v Zakon o medijih dovolj dodati, da mora posamezna radijska postaja obvezen delež slovenske glasbe predvajati tudi v dnevnem oddajnem času med 6. in 19. uro.

Rešitve, ki jih v ta namen ponuja zadnja novela zakona o medijih, ki bi naj jo glede na politične napovedi iz koalicijskih poslanskih skupin tudi brez zahtevanega opravičila ministrice za kulturo zaposlenim na RTV podprla zadostna večina 46 poslank in poslancev, pa prevedene v prakso uredniškega načrtovanja vsakega posameznega radijskega programa, vendarle same po sebi pomenijo veliko bistvenejše spremembe, kot da bo na radijskih frekvencah v državi tudi v dnevnem času glede na že poprej veljavne kvote ustrezno zastopana slovenska glasbena produkcija.

Prvič predlog novele, ki je napisana iz post festum vidika sankcioniranja in nadzora ter ne upošteva uredniške ter programske dinamike načrtovanja včasih tudi vnaprej nepredvidljivega končnega števila v enem dnevu predvajanih glasbenih del, predvideva, da je potrebno 60 odstotkov celotne 24 urne kvote slovenske glasbe predvajati v dnevnem oddajnem času med 6. in 19. uro, ko ima prepričljiva večina radijskih postaj na Slovenskem, še posebej pa nacionalni programi in radijske postaje posebnega pomena, kot je tudi Radio Študent, večino lastne avtorske govorne produkcije informativnega, kulturno-umetniškega, izobraževalnega in tudi razvedrilnega programa. Kar samo po sebi pomeni, da bo potrebno v ta dnevni oddajni čas natlačiti bistveno več slovenske glasbe, kot bi jo ob spoštovanju veljavnih glasbenih kvot tudi v dnevnem oddajnem času, česar pa do sedaj zakon radijskim postajam posebej pač ni nalagal.

Druga formula, s katero se bodo po morebitni tako zastavljeni uzakonitvi glasbenih kvot morali spopasti odgovorni in glasbeni uredniki, je določilo, da mora biti najmanj 70 odstotkov od deleža slovenske glasbe v dnevnem oddajnem času glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku. Takšna evidenca skladb sicer ne obstaja, do sedaj pa v zakonu o medijih posebej o glasbi izvajani v slovenskem jeziku sploh ni bilo govora, saj so bili domači izvajalci, ki ustvarjajo v kateremkoli že tujem jeziku ali materinščini, obravnavani enakopravno. Tretja in že vnaprej kljub nasprotnim trditvam predlagateljice, ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, vnaprej vprašljiva, nedorečena in nejasna formula za nadaljnje omejevanje uredniške avtonomije, pa je določilo, da mora biti četrtina slovenske glasbe v dnevnem oddajnem času med 6. in 19. uro slovenska glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma.

Tudi ta evidenca prvič pred najmanj dvema letoma predvajanih slovenskih skladb še ne obstaja, a novela zakona o medijih določa, da jo bo na lastne stroške na svoji spletni strani vzpostavilo kar Ministrstvo za kulturo, veljati pa bo začela, ko bo v njej več kot 100 skladb. Toda katerih skladb? Kako bodo, če sploh, uradniki ministrstva za kulturo zagotovili, da bodo denimo v evidenci zastopani domači glasbeni ustvarjalci, ki jih v okviru svojega raziskovanja domačega glasbenega podtalja izbrskajo sodelavci Glasbene redakcije RŠ in ki svoje ustvarjanje objavljajo denimo zgolj na spletu, v javni razpravi do sedaj pač še ni bilo pojasnjeno. Toda tako to gre. V primeru uveljavitve vseh treh ključnih formul glasbenih kvot, kot jih na predlog ministrice za kulturo prinaša novela Zakona o medijih, samo po sebi pač ne gre za skrb za zaščito slovenske glasbene ustvarjalnosti, pač pa za politično palico za v domači radijski industriji izpostavljene posameznike, lastnike posameznih komercialnih radijskih mrež, ki pa bodo imeli z njimi v odsotnosti kakršnihkoli resnih govornih programskih vsebin na svojih radijskih postajah še najmanj težav, česar pa ne razumeta ne nesojeni kultur minister Dragan Matič in ne aktualna kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s glasbenimi kvotami kot vnaprej na neuspeh obsojeno politično palico v zobeh poskrbel Tomaž Z.