Čeprav je skrajni rok za zbiranje podpisov volivcev in vložitev kandidatur za nastop na neposrednih volitvah predsednika republike 22. oktobra letos šele 27. septembra do polnoči, so posamezni tako kandidati kot zaenkrat še zgolj kandidati za kandidata za predsednika države že polno zaposleni z volilnimi opravili. Kljub temu da so predsedniške volitve neposredne, kar bi naj vsaj teoretično omogočilo tudi kaka politična presenečenja v tekmi za položaj predsednika države, pa je tudi tokrat že iz samega dogajanja jasno, da so tako kot lokalne in parlamentarne volitve tudi predsedniške volitve pri nas povsem prikrojene interesom majhnih ter velikih parlamentarnih političnih strank.

Na samo tekmo oziroma med kandidate za predsednika države na Slovenskem se je tako namreč prosto po v Državnem zboru sprejeti volilni zakonodaji še najlažje uvrstiti kot kandidat katerekoli že parlamentarne stranke, ki premore podpise vsaj treh državnozborskih poslancev. Svoje predstavnike za kandidate za predsednika države pa sicer lahko predlagajo tudi druge na Slovenskem registrirane parlamentarne in zunajparlamentarne stranke, toda če nimajo političnega kapitala vsaj treh poslanskih podpisov, potem morajo ob kandidaturi predložiti še vsaj 3000 na upravnih enotah overejenih podpisov volivcev. Nekako najtežje pa je, v skladu s koncentracijo politične moči in samim ustrojem domače strankokracije, celo zgolj priti na seznam uradno evidentiranih kandidatov na volitvah za predsednika republike brez politično-strankarskega zaledja in kot neodvisen kandidat, saj je v tem primeru za nastop na predsedniških volitvah kandidaturi potrebno priložiti 5000 na upravnih enotah overjenih podpisov.

Da se bo za ponoven mandat predsednika republike, ki ni in ne želi biti moralna avtoritete, potegoval z geslom Skupaj ter s podporo 5000 podpisov volivcev, je že napovedal sedanji predsednik in nekdanji predsednik Socialnih demokratov Borut Pahor. Čeprav te podpore glede na populistični doseg in prijeme pravzaprav ne potrebuje, ga bo predvidoma po četrtku v – kot zaenkrat izgleda - vnaprej dobljenem boju za osvojitev drugega in v skladu z Ustavo poslednjega zaporednega mandata podprla tudi stranka, katere ne ravno najbolj uspešni predsednik in premier je nenazadnje Pahor bil pred nastopom prvega mandata predsednika republike. S podporo vsaj treh podpisov poslancev Socialnih demokratov Pahorju tako podpisov volivcev pravzaprav sploh ne bi bilo potrebno zbirati, toda s čim le bi se potem do uradnega začetka predvolilne kampanje, ki bo tudi tokrat namesto na vsebini temeljila predvsem na osebnem stiku z volivci, sploh lahko polnila predsednikova socialna omrežja.

Med preostalimi parlamentarnimi strankami pa so predsedniško karto zaenkrat razkrili zgolj v Novi Sloveniji, iz katere bo mesto prve predsednice v poosamosvojitveni zgodovini države naskakovala kar predsednica stranke Ljudmila Novak. Kako, če sploh, se postaviti po robu navidezni začetni prednosti sedanjega instagram predsednika, se preostale manjše parlamentarne politične stranke - razen pod bremenom popularnosti svojega nekdanjega predsednika v politični kot stisnjenih Socialnih Demokratov – zaenkrat še odločajo. Gotovo pa naj bi s svojima kandidatoma tik pred zdajci Pahorjeve načrte za drugi zaporedni in zadnji predsedniški mandat vsaj navidezno poskusili pokvariti dve največji parlamentarni stranki – Slovenska demokratska stranka in Stranka modernega centra.

Kandidature za kandidata za predsedniške volitve sta sicer kot predstavnika zunajparlamentarnih strank, ki potrebujeta podpise 3000 volivcev, napovedala tudi Luj Šprohar kot v. d. nekdaj silne a danes klavrno pozabljene Liberalne demokracije, in v širši javnosti pač nepoznana Suzana Lara Krause kot kandidatka Slovenske ljudske stranke. Večja začetna gneča pa je zaenkrat na seznamu kandidatk in kandidatov za kandidatko ali kandidata za predsedniško funkcijo v državi, ki pa kot neodvisni kandidati potrebujejo na upravnih enotah overjenih najmanj 5000 podpisov podpore volivcev.

Tudi med tako imenovanimi neodvisnimi kandidati za kandidata za predsednika države pa so velike vsebinske razlike. Če so namreč kandidati za neodvisnega kandidata za predsednika Slovenije kolikor tolikor resni, potem jih te dni in od 21. avgusta naprej morate najti in videti na političnem terenu pred upravnimi enotami po vsej državi, saj je v domači politični realnosti po diktatu parlamentarne strankokracije zbrati 5000 zahtevanih podpisov vse prej kot pa lahka naloga. Med temi kandidati za kandidata je tako kar nekaj kandidatov, ki so svojih nekaj minut slave in kislokumarične medijske pozornosti dosegli že s samo napovedjo kandidature. Med take gotovo sodijo predvsem Damjan Murko, Dominik Kozarič, Žiga Papež Papster in podobni. Med temi kandidati je nekaj tudi takih, ki so z napovedjo svoje kandidature, kot borka za uveljavitev Univerzalnega temeljnega dohodka dr. Valerija Korošec, dobili nekaj več medijske pozornosti za tematike, za katere se tudi sicer zavzemajo, nekateri med njimi pa so se vendarle takoj po začetnem pisku pognali na politični teren in v politično agitacijo za podporo volivcev.

Med tistimi, ki še nekako lahko presenetijo politični establishment na Slovenskem, so torej ta čas predvsem kandidati za kandidate, ki so te dni na terenu pred upravnimi enotami po vsej državi. Vsaj iz vidika medijske prepoznavnosti gotovo izstopa kamniški župan Marjan Šarec, ki zaradi podpore svoje politične stranke Lista Marjana Šarca potrebuje za uvrstitev v uradno tekmo za predsednika republike zbrati zgolj 3000 podpisov. Čeprav je njun uspeh vnaprej še nekoliko bolj vprašljiv in negotov, pa sta z aktivnim zbiranjem podpisov začela tudi nekdanji veleposlanik v Skopju Milan Jazbec ter pisatelj, režiser in vsestranki kulturnik Andrej Rozman Roza.

Ne glede na to, da bi denimo s kulturnikom in velikim poznavalcem slovenskega jezika, kot je Andrej Rozman Roza na funkciji predsednika republike zavel nov, vsebinski veter, pa je zmaga kogarkoli, ki nima podpore domače politične strankokracije, pravzaprav res malo verjetna. Povsem v skladu z zakonom o referendumski in volilni kampanji so namreč tudi predsedniške volitve za vsako posamezno politično stranko tudi prilika za nekaj dodatnega zaslužka iz naslova delnega povračila stroškov volilne kampanje. Toda tako to gre. Do delnega povračila stroškov volilne kampanje so upravičeni vsi organizatorji volilne kampanje za predsednika republike, za katerih kandidate je glasovalo najmanj 10% od skupnega števila volilnih upravičencev, ki so glasovali, povrnejo pa se stroški v višini 0,12 eura za vsak dobljeni glas.