Ne glede na to, da je minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar in pred tem karierni uslužbenec ministrstva za obrambo, ki je nekdanjemu predsedniku istoimenske liste in za en kratek čas tudi predsedniku vlade ter iz vlade Roberta Goloba in z mesta obrambnega ministra v Bruselj in Strasbourg za evropskega poslanca izgnanemu Marjanu Šarcu tudi predstavil od današnje odstopne izjave novemu ministru za obrambo Borutu Sajovicu nekdanjega državnega sekretarja in v prihodnje pomočnika predsednika Slovenskega državnega holdinga Žige Debeljaka za korporativno varnost Damirja Črnčeca, samo z glasovi 35 poslank in poslancev Gibanja Svoboda danes nekaj čez polnoč preživel v interpelaciji prvič združeno opozicijo obeh opozicijskih strank in iz največje odpadlih nepovezanih poslancev ter ostal na mestu notranjega ministra, je samo po sebi jasno, da so nekdanje pozicije kadrov LMŠ, ki ne nazadnje so obvladovali celoten varnostno-obrambni sistem oziroma tako vojsko kot policijo, tako znotraj vlade Roberta Goloba kot še posebej znotraj največje vladne stranke Gibanja Svoboda bistveno oslabljene in da jih na vodilnih mestih Ministrstva za obrambo pravzaprav več ni. 

Da se predvsem v Gibanju Svoboda, ki si je nemudoma po zgodovinskemu uspehu na zadnjih parlamentarnih volitvah priključilo iz državnega zbora izpadlo Stranko Alenke Bratušek, ki ji bodo na politični grbi ostali vsi prenapihnjeni in mestoma tudi popolnoma zgrešeni ali zaradi teh ali onih razlogov neizvedljivi infrastrukturni projekti, in Listo Marjana Šarca ter njuno sicer skromno, a vendarle obstoječo strankarsko infrastrukturo, nekaj dogaja, iz česar bi lahko sklepali, da gre za obračun političnih skupin, na kateri so na eni strani tisti, ki so Gibanje Svoboda z Robertom Golobom soustanovili, na drugi pa prišleki, ki so del Gibanja Svoboda postali šele po zmagi in po volitvah, je prvič postalo jasno ob s strani vodstva Svobode izsiljeni kandidaturi obrambnega ministra Marjana Šarca za evropskega poslanca, kar ni bila njegova intimna politična opcija in kar je vsaj v smislu ugleda ter izvršilne moči napram mestu v vladi vendarle drugorazredna politična funkcija. 

Še bolj očitno je bilo, da gre posameznikom in posameznim političnim strujam v Gibanju Svoboda, vključno s predsednikom Robertom Golobom, dejstvo, da vse ključne politične funkcije varnostno-represivnega sistema države oziroma tako notranje kot obrambno ministrstvo iz kvote njihove, največje vladne stranke zasedajo prav kadri nekdanje LMŠ, nekako po domače rečeno na živce, ko se je predsednik vlade odločil, da Marjana Šarca na mestu obrambnega ministra nadomesti do tedaj pač v državnem zboru nepogrešljivi vodja največje poslanske skupine Borut Sajovic. Ta pa seveda ne prihaja iz političnih krogov, ki bi jih na smetišče politične zgodovine moral odplakniti zadnji poraz LMŠ na volitvah, ampak sodi v politične kroge nekdanje Liberalne demokracije, v okviru katere pač je prve politične korake naredil tudi aktualni predsednik vlade in največje vladne stranke. 

Potem ko je s trditvijo, da je bilo imenovanje zdaj že nekdanjega generalnega direktorja policije Senada Jušića kljub njegovim pomanjkljivo obrazloženim vodstvenim izkušnjam zakonito, v politično past lastne stranke, ki ga je posvojila po političnem propadu LMŠ, padel notranji minister Boštjan Poklukar, je samo po sebi jasno, da je njegova beseda in teža v vladi in stranki Gibanje Svoboda vsak dan manjša. Kar so s tem, da so se pri glasovanju ob interpelaciji vzdržali, vsekakor dali vedeti tudi poslanci prav tako koalicijskih Socialnih demokratov in Levice. In samo še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo kaj podobnega in v luči teh notranjepolitičnih bojev za izgubo vpliva kadrov nekdanje LMŠ začelo dogajati tudi na obrambnem ministrstvu. 

Čeprav je samo po sebi jasno, da gre v primeru današnjega odstopa državnega sekretarja Damirja Črnčeca – ki se sicer politično udejstvuje že vsaj od začetkov devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je še kot obritoglavi obramboslovec in pripadnik mariborske navijaške skupine Viole med drugim bil leta 1994 eden od fotografsko največkrat ovekovečenih demonstrantov zoper odstavitev takratnega obrambnega ministra Janeza Janše iz vlade Janeza Drnovška, še leta 2014 pa je vodil Odbor za izpustitev predsednika SDS iz zapora na Dobu – za političen obračun in tako rekoč izgon oziroma odstranitev od izvršnega korita oblasti na obrambnem ministrstvu, pa Borut Sajovic kot vendarle premeten politik tega ne želi potrditi. Toda tako to gre. Ne glede na to, da se je Damir Črnčec večino svojega profesionalnega življenja tako pod v politični praksi preverjeno desnimi Janševimi kot samooklicano levo-liberalno-vulgarnimi vladami ukvarjal z obrambno-varnostnimi, vojaškimi zadevami, in da že zato tudi ta odstop, kot to gre v teh dneh, nemara vendarle ni bil sprejet povsem samostojno, pa aktualni minister Sajovic zanika morebitne spore ali nerazumevanja in za medije všečno pove, da je Črnčec strokovnjak za področje varnostne problematike, da ima še eno dragocenost, ki je širši in realen pogled na družbo, in da je poleg izjemne teoretične podkovanosti tudi praktik, operativec, ki zna pripeljati zadeve do izvedbe. Toda s tem pravzaprav v javnosti zgolj že opravičuje novo politično zadolžitev in po navodilu iz Gibanja Svoboda posebej za odstranitev Damirja Črnčeca z obrambnega ministrstva ustvarjeno delovno mesto pomočnika predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga. 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem predposlednjič v tem terminu in po novem ob sredah ob 14.30 z izgubljanjem vpliva političnih kadrov nekdanje LMŠ v vladi Roberta Goloba in Gibanju Svoboda v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vir: Bolha