Predsednik vlade in koalicije Miro Cerar je v ponedeljek domači še naprej nekoliko pa le skeptični javnosti sporočil, da je tudi svet stranke potrdil spremembo imena Stranke Mira Cerarja v še naprej SMC, a po novem okrajšano za Stranko modernega centra, ki ga bo 2. junija lani ustanovljena največja vladna in državnozborska stranka sprejela na prvem rednem kongresu prihodnji teden 7. marca v Sežani. Da se bo ime stranke nekoč spremenilo, so sicer njeni pobudniki res napovedali že ob ustanovitvi stranke, ki so jo iz povsem politično pragmatičnih razlogov poimenovali kar po njenemu medijsko pač najbolj prepoznavnemu posamezniku in prvemu predsedniku Miru Cerarju. Toda da ta stranka tudi po spremembi imena pravzaprav ostaja stranka njenega predsednika in aktualnega predsednika vlade, je moč samo po sebi zaključiti že iz dejstva, da tako Miro Cerar osebno kot generalni sekretar stranke in njen glavni kadrovnik Erik Kopač nista niti za trenutek podvomila, da bi se na prvem rednem kongresu SMC nemara utegnilo pripetiti, da bi se okoli 3100 članov v povsem demokratični maniri utegnilo odločiti, da ime Stranka modernega centra za njihovo stranko nemara pa le ni najbolj primerno.

Kljub temu da slovenski zlobni jeziki že namigujejo, da so se strategi in ideologi SMC na ta način odzvali na vendarle nekoliko satiričen zapis kolumnista in bivšega ministra druge Janševe vlade Žiga Turka, da Slovenija potrebuje prav stranke modernega centra, Miro Cerar osebno sicer izbiro zgolj v slovenskem političnem prostoru novega imena utemeljuje z besedami, da gre za sodobno, v prihodnost zazrto sredinsko usmerjeno stranko, ki bo tudi v prihodnje skozi sredinsko delovanje upoštevala in uravnoteževala zelo različne vrednote in ideološka izhodišča na vseh ravneh domačega političnega spektra. Toda najprej se bo notranje konsolidirala s spremembami strankinega statuta in novimi organi stranke, ki bodo očitno glavna tema bolj ali manj demokratičnega dialoga članstva SMC na prvem rednem kongresu prihodnji teden v Sežani, saj na njem ne nameravajo spreminjati strankinega programa ali voliti novega vodstva stranke. Statutarne spremembe in nekateri novi organi stranke SMC naj bi bili potrebni kot odgovor na stanje na političnem terenu, na katerem je do sedaj vzpostavljenih že 60 lokalnih odborov, kar pomeni, da se je stranka okrepila in konsolidirala. Bo pa del kongresa SMC posvečen tudi oceni dosedanjega delovanja in prihodnji operacionalizaciji strankinih programskih izhodišč, v katera se na prvem rednem kongresu stranke ne bo posegalo.

Ne glede na to, da Miro Cerar v stranki, ki ne bo več nosila njegovega imena, ohranja malo da ne absolutni vpliv, pa je preimenovanje v Stranko modernega centra vsekakor zgovorno. Najprej že po etimološkemu pomenu besed, s katerimi so ideologi in strategi SMC ohranili prvotno kratico prvotnega imena. Ne glede na to, da je bilo tudi v slovenski umetnosti obdobje moderne zaključeno na začetku 20. stoletja, moderen še danes po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni več reči. Najprej se nanaša na novejši, sodoben čas, kar za stranko pravzaprav brez prave zgodovine niti ni tako zelo nepomembno. Nato gre za nekoga, ki ima oziroma vsebuje najnovejše tehnične pridobitve in ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa, kar je v kratkem času obstoja v smislu političnega marketinga uspelo izkazati tudi stranki SMC. Prav tako sicer moderen po SSKJ še pomeni, da gre za nekoga, ki upošteva najnovejše norme in je v skladu z modo svojega časa, za kar bi se tako kot pravzaprav velika večina strank katerega koli že političnega prostora rada razglasila tudi prav SMC.

Čeprav so stranke, ki bi imele modernost v svojem imenu redke, so redke tudi tiste stranke, ki se ta čas odkrito razglašajo za nemoderne. Zato pridevnik modernosti v po novem Stranki modernega centra niti ni kaj posebnega, čeprav bi se enkrat za spremembo veljalo strinjati z Markom Crnkovičem, ki meni, da je problem SMC, da pa, če kaj niso, niso moderni. Gotovo drugače pa v slovenskem političnem prostoru, ki je in ostaja zbanaliziran na leve in desne oziroma partizane in domobrance, velja za sam samostalnik novega imena SMC. Center je etimološko pač središče, kraj oziroma prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost, in v konkretnem primeru SMC je ta dejavnost politika.

Ne glede na to, kako bo v prihodnje moderna ali pač nemoderna politika Stranke modernega centra, so strategi in ideologi SMC z izbiro samostalniškega dela imena poskrbeli za odločilno novost v slovenskem političnem prostoru, katera glavna žrtev bi utegnila biti prav največja politična korporativna skupina na Slovenskem, ki jo v Državnem zboru od nastanka naprej tako v levih kot desnih koalicijah in Vladah reprezentira DESUS oziroma Demokratična stranka upokojencev. Kajti če je do sedaj veljalo, da v domovini, v kateri že nekaj časa ni več prav lepo biti mlad, ni mogoče sestaviti leve ali pač desne koalicije in vlade brez da bi v njej vik in krik za pokojnine na po lastnih besedah neproblematičnih ministrskih resorjih zganjali predsednik DESUS Karel Erjavec ter ostala demokratično upokojenska kompanija, bi se to v prihodnje vendarle utegnilo spremeniti.

Stranka modernega centra namreč le ni tako nepremišljeno izbrano ime, kot si to domišljajo domači novinarski pisuni in anonimni politični komentatorji na svetovnem spletu. SMC se bo s spremembo imena poskusil še dodatno zasidrati na mestu, na katerem je do sedaj kot nepogrešljiv člen kakršne koli že politične enačbe sestavljanja koalicije in vlade bil zgolj DeSUS, ki se je pred zadnjimi volitvami vsaj deklarativno samouvrstil na levo, v socialdemokratski blok s Socialnimi demokrati, ki pa ga domače volivke in volivci tudi zaradi dosedanje dvojne igre tako DeSUS kot SD pod vodstvom aktualnega predsednika države Boruta Pahorja v zadostni meri vendarle niso prepoznali kot resno politično alternativo. Toda tako to gre. SMC bo tudi v prihodnje in pod novim imenom Stranka modernega centra enako vsebinsko neoprijemljiva kot je bila, ko je bila še Stranka Mira Cerarja. Miro Cerar osebno pa ostaja njen politični tata mata, ki pa bi v prihodnje le utegnil iz kake koalicije in vlade naposled v opozicijo izriniti upokojenske demokrate in Karla Erjavca, kar pa samo po sebi za domači politični prostor spet le ni najslabša stvar na svetu.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s Stranko, modernostjo in centrom, ki na domači politično zahojeni periferiji ostajajo še naprej trdno v rokah Mira Cerarja osebno, v zobeh poskrbel Tomaž Z.