Spopad med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in ministrom za zdravje Alešem Šebedrom za okoli približno 8500 kvadratnih metrov velike parcele neposredno ob Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, ki jo ta potrebuje za svojo širitev in postavitev novega objekta, s centrom modernih tehnologij z robotiziranimi napravami v pritličju ter tremi nadstropji za zdravljenje nevroloških pacientov, je vzorčen primer, kako z vsem in vsakim, zasebniki ali državo, na vrhu mestne občine Ljubljana že četrti zaporedni mandat posluje župan Zoran Jankovič. Tako kot pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana tudi tokrat na način maksimiranja dobička na račun mestnega zemljišča in ne javnega interesa, da Univerzitetni rehabilitacijski inštitut v svoji neposredni bližini pridobi pripadajoča zemljišča za, kot pravi direktor Robert Cugelj, zaradi porasta nevroloških obolenj prepotrebne dodatne rehabilitacijske kapacitete.

Poslovni župan Zoran Janković sicer pravi, da je maksimiranje dobička na račun mestnega zemljišča ali pač mestnih nepremičnin, ki jih že zgodovinsko naseljujejo državne institucije, prav tako v javnem interesu, toda meščank in meščanov Ljubljane, saj so nenazadnje sredstva od tovrstnega mešetarjenja in preprodaje javne, mestne lastnine vplačana v mestni proračun, s katerim pa že četrti mandat v imenu zaenkrat vsakokrat prepričljive večine razpolagata Zoran Janković in njegova Lista v mestnem svetu. Čeprav Janković pri izpolnjevanju svojih predvolilnih obljub ni niti 50-odstotno uspešen, se na račun njegovih poslovnih spretnosti dolg mestne občine Ljubljana v zadnjih letih res zmanjšuje. K delu tega dolga so gotovo prispevali tudi nekateri nasedli projekti poslovnega župana Zorana Jankovića in poslovno manj spretnih javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je MOL, nenazadnje je Energetiki zavod Šport Ljubljana prostore za strojnico v Stožicah prodal dvakrat in nazadnje še v kubičnih metrih.

Spopad med MOL in Ministrstvom za zdravje okoli pripadajočih zemljišč Univerzitetnemu rehabilitacijskemu inštitut Soča se sicer kot jara kača vleče že dobro desetletje, tako Janković kot Šebeder ne skrivata, da je MOL v zameno za zemljišče hotel stavbo v Ulici stare pravde, toda v njej so prostori za dializo in center za avtizem, ki jih Univerzitetni klinični center in Ministrstvo za zdravje prav tako nimata kam izseliti. Poslovnež Janković sicer brez kakega materialnega dokaza trdi, da je za zemljišče MOL že pridobila neformalne ponudbe nepremičninskega podjetja Mijaks v višini od 200 do 300 evrov za kvadratni meter zazidljivega prostora tik ob Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča na Linhartovi v Ljubljani.

Čeprav lahko v primeru neformalne ponudbe podjetja Mijaks le županu Jankoviću verjamemo na besedo, pa je gotovo nenavadno vsaj to, da se je kljub neformalni ponudbi v višini od 200 do 300 evrov prav župan Zoran Janković osebno svoji večini v mestnem svetu odločil poslovno predlagati ceno najprej 400, potem pa 500 evrov za kvadratni meter zemljišča za napovedano dražbo, ki je jutri ne bo, ker se nihče od potencialnih dražiteljev ni priglasil in celo vplačal za sodelovanje na dražbi zahtevan del kupnine. Kljub temu - nerazumljivo tudi največjim znalcem ekonomije - župan Zoran Janković vztraja, da bodo naslednji teden iz MOL to zemljišče ponovno dali na dražbo pod enakimi pogoji, a z nižjo izklicno ceno, ki pa je poslovno premeteni župan zaenkrat še ne želi razkriti.

Toda ker Mestna občina že vnaprej izjavlja, da zemljišča malo pa tudi po vseh ogorčenih odzivih javnosti in nemara celo tudi spoznanj, da pa je nov in moderen URI Soča prav tam za Bežigradom v Ljubljani vsekakor tudi v javnem interesu meščank in meščanov Ljubljane, saj bi se v primeru selitve kdo ve kam odpravljali na rehabilitacijske obravnave, je še toliko bolj nenavadno, da Zoran Janković trdi, da bodo dražbo ponovili zgolj iz razloga, da bo MOL preverila pravo tržno ceno zemljišča. Toda ker se že vnaprej ve, da ponudnik zemljišča ne bo mogel kupiti, potem se enako že vnaprej ve, da ponujena cena, pa kdor koli jo bo nenazadnje županu Zoranu Jankoviću in njegovi večini v mestnem svetu Ljubljane v brezpredmetno veselje ponudil, ne bo prav nič realno tržna. Toda tako to gre. Na račun tovrstnih, a po postulatih ekonomskih znanosti pač neprepričljivih poslovnih spretnosti upravljanja z javno lastnino in javnim premoženjem je Mestna občina Ljubljana res vse manj zadolžena, saj je nenazadnje svoj dolg v zadnjih petih letih skorajda prepolovila, kar gotovo je v javnem interesu meščank in meščanov, toda nihče pač ne ugotavlja, koliko tega dolga je posledica nasedlih projektov prav mestnega monarha Zorana Jankovića in njemu podložnih oprod v funkciji direktorjev javnih podjetij in zavodov Mestne občine Ljubljana.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z županom Ljubljana, to sem jaz in MOL kot monarhično vodeno občino Ljubljana v zobeh poskrbel Tomaž Z.