Zgolj po njegovih lastnih besedah neslana šala predsednika Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča, da mu bo moral očitno nesojeni nosilec liste SNS na volitvah za evropski parlament Gregor Preac v primeru izvolitve mesečno od svoje plače evropskega poslanca odvajati skupaj 1500,00 evrov - 500 za stranko in 1000 zanj osebno - je poskrbela, da se je v javno pozornost ponovno vsaj za nekaj časa prebilo tudi spoznanje, kako pravzaprav po domače se tudi iz osebnih dohodkov svojih javnih funkcionarjev dejansko financirajo politične stranke na Slovenskem. Čeprav pa so iz Policijske uprave Ljubljana že potrdili, da so iz javnih objav o tem očitno spodletelem političnem sodelovanju zaznali sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja, ki ga preverjajo z uvedbo predkazenskega postopka, po katerem bodo o ugotovitvah obvestili tudi pristojno državno tožilstvo, pa je vendarle potrebno priznati, da ima Zmago Jelinčič povsem prav, ko trdi, da je v slovenski politiki praksa, po kateri mora na javno funkcijo izvoljeni funkcionar svoji politični stranki nakazovati del svojega osebnega dohodka, nekaj povsem vsakdanjega in običajnega.

V poosamosvojitveni in popriključitveni politični zgodovini sicer Slovenska nacionalna stranka na volitvah za vseh 8 domačih poslancev evropskega parlamenta še nikoli ni bila zares uspešna, toda kljub temu je njen predsednik mnenja, da je njegova zahteva, da bi moral Gregor Preac v primeru izvolitve v Evropski parlament Slovenski nacionalni stranki mesečno nakazovati 500,00 evrov od svojega osebnega dohodka, povsem logična, saj da se je nekdo, ki je izvoljen v Evropski parlament in bo kot poslanec dobival skoraj 10 tisoč evrov mesečne plače, dolžan stranki, ki mu je omogočila da na ta položaj sploh pride, oddolžiti za ves denar, ki ga je ta vložila v njegovo promocijo in kampanjo.

V primeru, da bo posameznik ali posameznica na listi Slovenske nacionalne stranke na volitvah v Evropski parlament tudi dejansko uspešna, mu bo torej predsednik Zmago Jelinčič v imenu stranke v naslednjih petih letih novega evropskega mandata izstavil račun na skupaj 30.000,00 evrov. Če pa bi se izkazalo, da ima ta zlata gos iz in za SNS tudi bistveno drugačen smisel za humor, kot ga premore zdaj že pozabljeni in neuporabljeni Gregor Preac, pa bi se lahko Zmago Jelinčič osebno nadejal še dodatnih 60.000,00 evrov čistega a v skladu z domačim pravnim redom tudi nezakonitega osebnega priliva.

Toda tudi pri preostalih državnozborskih političnih strankah, pa naj si prihajajo iz opozicije ali trenutne vladne koalicije s podporo Levice, uradno iz naslova plač funkcionarjev in dodatne funkcionarske članarine priznavajo le prilive, za katere imajo pravno podlago določeno v statutih in pravilnikih o plačevanju članarine in dodatnih prispevkov. Tako kot v SNS z uspehom in celo samim sodelovanjem na volitvah v Evropski parlament nimajo pravih izkušenj tudi v ta čas največji vladni stranki oziroma Listi Marjana Šarca, zato na vprašanje, kakšne bodo finančne obveznosti evropskih poslancev do stranke, če bodo ti na volitvah 26. maja tudi dejansko izvoljeni, odgovarjajo, da bodo to še uredili, a da jim prakse drugih političnih strank na Slovenskem glede tovrstnih finančnih dogovorov pri poslancih in uslužbencih na ravni EU niso znane. Kljub temu pa že sedaj v LMŠ velja, da so člani stranke, ki jih je na funkcije, položaje in delovna mesta nominirala lista, ki je pravzaprav stranka, poleg letne članarine dolžni plačevati tudi dodatno članarino oziroma 1,5 odstotka bruto mesečne plače, vendar ne več kot 3,5 kratnik neto plače na letni ravni v Sloveniji.

Tudi v največji državnozborski in opozicijski stranki SDS skopo pojasnjujejo, da so razmerja med stranko ter poslanci državnega zbora in Evropskega parlamenta določena z notranjimi akti stranke. Posebnost stranke, ki jo z že 20 let podlage obvladuje Janez Janša, pa je, da od nekdanjih poslancev - ki so jo zapustili in ki so tako kot denimo Andrej Čuš ob izstopu trdili, da so ji mesečno nakazovali 5 odstotkov svoje poslanske plače - na sodiščih zahteva po 8000,00 evrov za povračilo stroškov za volilno kampanjo. Na vprašanje, ali delež 5 odstotkov drži, pa iz SDS tako kot na očitke, da njihovi evropski poslanci denar za najemnine svojih pisarn preusmerjajo direktno na poslovne račune s stranko povezanih podjetij, ne odgovarjajo.

Na podlagi statuta in pravilnika 5 odstotkov svoje mesečne plače za stranko odvajajo tudi poslanci državnega zbora in evropskega parlamenta koalicijskih Socialnih demokratov, z oddajanjem pisarniških prostorov Tanji Fajon pa se v stranki ne ukvarjajo, saj ta stranki ne plačuje nobenih stroškov pisarne v matični državi. Podoben pravilnik, v skladu s katerim morajo poslanci v državnem zboru, evropski poslanci ter funkcionarji na občinski ravni stranki nameniti pet odstotkov od svojega prejemka, ki izhaja iz njihovega političnega udejstvovanja, pa premorejo tudi v opozicijski Novi Sloveniji.

Uradno sicer po deležu dodatne strankarske obdavčitve osebnih dohodkov svojih funkcionarjev prednjačijo v stranki Levica, katere pravilnik o članarinah določa, da ta za poslanke in poslance ne more biti manj kot 10 odstotkov njihovih poslanskih plač, funkcionarske članarine pa so sicer določene po progresivni lestvici in glede na konkretne dohodke posameznega funkcionarja oziroma funkcionarke. Da pa nimajo prav nobenega dogovora s svojimi poslanci in da ti deleža svojih plač strankam ne namenjajo, pa med vsemi političnimi strankami v Državnem zboru trdijo le v Demokratični stranki upokojencev Slovenije in Stranki Alenke Bratušek. Toda tako to gre. Problem nezakonitega financiranja političnih strank na Slovenskem niso ti s pravilniki o članarinah in statutih delovanja opredeljeni deleži mesečnih plač poslancev državnega zbora, evropskega parlamenta in drugih političnih funkcionarjev. Pravi in javnosti ter tudi slovenski policiji še naprej prikriti problem so pač dogovori in zneski brez prave pravne podlage, ki - tako kot bi tudi teh 1000 evrov mesečno, o katerih se je z Gregorjem Preacom baje da zgolj šalil predsednik SNS Zmago Jelinčič - končajo na kdo ve katerih vse tajnih osebnih in pač ne strankarskih bančnih računih.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vprašanjem zakonitega in nezakonitega financiranja političnih strank iz mesečnih dohodkov svojih poslancev in funkcionarjev v zobeh poskrbel Tomaž Z.