Res redko smo lahko v domači državi priča tako enotni politični oceni aktualnih razmer na področju delovanja pravosodja oziroma v skladu z demokratičnimi standardi ločenih vej oblasti samostojnega sodstva. Da so razmere kritične, je tranzicijska levica trenutno na oblasti ugotovila po pretresljivih ugotovitvah vladnega oziroma političnega nadzora nad sodno vejo oblasti, ki jo je zaradi šalabajzerstva državnega tožilstva pri obravnavi za nekaj dni izginule Hilde Tovšak pravosodnemu ministru tudi iz prejšnje druge vlade Janeza Janše Senku Pličaniču zaukazala aktualna premierka lady Bratušek. Da pa smo na Slovenskem priča kar koncu pravne države, pa bo po današnji prvostopenjski obsodbi prejšnjega premierja Janeza Janše za nedoločen čas postala glavna mantra tudi za celoten političen spekter domače tranzicijske desnice, ki jo že od osamosvojitve naprej pooseblja prav Janez Janša.

Ljubljansko okrajno sodišče je vse tri obtožene v zadevi Patria, predsednika SDS in nekdanjega premiera Janeza Janšo, lastnika Rotisa Ivana Črnkoviča in brigadirja Toneta Krkoviča, spoznalo za krive kaznivih dejanj, povezanih z dajanjem ali sprejemanjem daril za nezakonito posredovanje v postopku izbora in nakupa finskih oklepnikov Patria. Vsi so fasali po 37.000 evrov kazni in Janša 2 leti, Črnkovič ter Krkovič pa po 22 mesecev zapora. Sodba sicer še ni pravnomočna, saj se bodo vsi obtoženi nanjo zagotovo pritožili, glede na spontana ljudska zbiranja pred sodiščem v Ljubljani in glede na pričujočo politično retoriko tako samega Janeza Janše kot vseh njegovih političnih oprod in sopotnikov, pa je jasno, da smo dobili nov sodni proces, ki bo tako kot pred dobrima dvema desetletjema proces proti četverici oziroma JBTZ, ostal zapisan v analih novejše slovenske politične zgodovine 21. stoletja.

Ker se sicer normalno delujoče demokratične države pač ne da misliti onstran med sabo in po pristojnostih strogo ločenih ustavno-pravno predpostavljenih treh vej oblasti, izvršne, zakonodajne in sodne, je še posebej na preizkušnji avtonomnost in neodvisnost slovenskega pravosodja. Da to ni na dobrem glasu niti v Evropi, je sicer ob današnji razglasitvi sodbe nad Janezom Janšo že ugotovila predsednica na SDS oslovsko senco politično za vekomaj obsojene Nove Slovenije Ljudmila Novak. Ne preseneča, da je na politični vse ali nič zaigral tudi Janezu Janši pač brezpogojno politično zvesti vodja poslanske skupine SDS Jožef Tanko, za katerega je današnja prvostopenjska razsodba kronski dokaz, da gre za politično montiran proces, ki se ga ne bi sramovali zgolj v Belorusiji. Da pa gre za konec pravne države pa je v imenu zadnje stranke po zatohlem dehteče koalicije slovenske pomladi oziroma SLS pribil vodja njene poslanske skupine Mihael Prevc.

Ker gre le za stvar političnega prestiža in glede na pred sodiščem zbrano množico nekaj 100 privržencev kulta osebnosti, lika in dela predsednika SDS ne prav uspešno politično mobilizacijo tako imenovanih desnih volivcev, zadeve pravkar na ločeni tiskovni konferenci v živo pojasnjujejo razžaljeni in prizadeti, a zaenkrat še nepravnomočno obsojeni. Kljub golem dejstvu, na katerega so presenetljivo razumno opozorili razumniki iz Zbora za republiko, da obsodba ni pravnomočna dokler se ne izčrpajo vsa pritožbena pravna sredstva, je prav paradiranje Janše, Črnkoviča in Krkoviča na tiskovni konferenci dokaz, kako zelo se zadeva politizira za notranje politične potrebe oziroma za mobilizacijo SDS-ovega volilnega telesa. V nasprotnem bi bilo dovolj reči, da sodba ni pravnomočna in da bodo na prvi stopnji obsojeni izkoristili možnost pritožbe na Višje sodišče ter vsa druga pravna sredstva.

Toda tiskovna konferenca, ki so jo s skandiranji Janša, Janša ... prekinjale tamkaj zbrane trume strankarskih navijačev SDS, ni bila namenjena predstavitvi dejstev, s katerimi bo obramba obsojenih poskušala na drugi stopnji spremeniti za danes obsojene obremenilno sodbo prvostopenjskega sodišča. To ni bila tiskovna konferenca, pač pa politična manifestacija, na kateri je Janez Janša brez dlake na jeziku napovedal, da se bodo obsodbi uprli z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kaj vse si pod tem predstavlja, je sicer oznanil že dan prej, ko je Slovence na ulico pozival zaradi sodne odločitve o nalepkah za obvezno avtomobilsko zavarovanje in odškodnini za tiskarno Mirage, za katero je sicer prav tako kot za Patrie zaslužna njegova prva dobra vlada.

Da bi sicer vsaj nekoliko umirili žogo političnega pogroma nad sodno vejo oblasti, so včeraj in še pred današnjim dnem, ki bo tako ali drugače in ne glede na končni izid ostal zapisan v novejši politični zgodovini, predsednica vlade lady Bratušek, pravosodni minister Pličanič in predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša podpisali skupno zavezo za izboljšanje stanja v sodstvu, čeprav jih za to davkoplačevalci pravzaprav že tako ali tako plačujemo, o isti tematiki pa se bo zaenkrat še neznano kdaj razpravljalo tudi na izredni seji Državnega zbora. Tako se političnemu pogromu nad sodno vejo oblasti v državi pravzaprav več ne moremo izogniti, že vnaprej pa je jasno, da ta izboljšanja razmer v sodstvu v politično tako korumpirani državi, kot je Slovenija, pač ne bo prinesel.

Vizija sodstva in sodne veje oblasti, ki jo ponujata tako tranzicijska levica, kot tranzicijska desnica pod okriljem danes na prvi stopnji zaradi sprejemanja podkupnine obsojenega Janeza Janše, ne pomeni več avtonomije in neodvisnosti ter s tem povezane učinkovitosti pri delu domačih tožilcev in sodnikov. Toda tako to gre. Med Janševo ali Jankovičevo Slovenijo pač ni velike in bistvene razlike. Zato sta slovenska pravna država in tretja sodna veja oblasti pravzaprav na zgodovinski preizkušnji, na kateri se bo pokazalo, ali se bosta dokončno osvobodili političnih spon in za Janšo in njegovo bando za zapahe poslali še kakega tranzicijsko levega politika, ali pa se bosta dokončno podredili vsakokratni politiki pri koritih slovenske izvršne in zakonodajne oblasti.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dnevom zgodovinske preizkušnje za novo življenje ali dokončno smrt domače pravne države v zobeh, kar iz Munchena, mesta, kjer je neslavno kariero prav tako z zaporno kaznijo začel sam Adolf Hitler, poskrbel Tomaž Z.