Politična vzdržnost koalicijskega sporazuma z Levico

V katerikoli notranji politiki se res redko pripeti to, čemur smo na Slovenskem lahko bili priča včeraj in danes v Državnem zboru, ko so koalicijske partnerice vlade Marjana Šarca posamično, brez soja medijskih žarometov in tako rekoč skrito ter v tajnosti druga za drugo s stisnjenimi zobmi še pred današnjim, zaradi veta Državnega sveta, ponovnim glasovanjem o rebalansu državnega proračuna podpisovale sporazum o sodelovanju s stranko Levica v letošnjem letu. Toda čeprav je ta sporazum pravzaprav kar se da konkreten seznam političnih projektov in usmeritev, podkrepljenih s konkretnimi ukrepi in tudi povsem konkretno časovnico, je tako iz prvih odzivov posameznih predstavnikov koalicijskih strank kot tudi iz izida današnjega glasovanja o rebalansu proračuna, ki ga je nenazadnje soglasno podprla tudi iz štirih glasov sestavljena poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke, samo po sebi razvidno, da včeraj in danes s podpisi sporazuma zapečateno sodelovanje koalicije in stranke Levica vendarle ni tako povsem samoumevno.

Za prvi resen dvom v iskrenost namer včeraj in danes podpisanega sodelovanja, ki bi naj le – kot je nenazadnje razvidno tudi iz samega teksta tega sporazuma - potekalo po diktatu politične in predvolilne agende stranke Levica, je že ob prvem glasovanju za potrditev rebalansa proračuna države torej poskrbela poslanska skupina SNS, katere štirje poslanski glasovi so pravzaprav povsem dovolj, da ima tudi ta koalicija 43-ih glasov v Državnem zboru lahko zagotovljeno absolutno večino, ki je, denimo, potrebna za ponovno odločanje ob vsakokratnem vetu Državnega sveta. Res je sicer, da bi bilo tovrstno sodelovanje v kakršnikoli že formalni obliki svojevrsten politični samomor za katerokoli že koalicijsko stranko, ki se ima vsaj za liberalno levo sredinsko, kamor pa se le samoprištevajo tako Socialni demokrati in Desus, kot nenazadnje tudi Stranka Alenke Bratušek, Stranka modernega centra ter celo Lista Marjana Šarca. Toda to samo po sebi pač še ne pomeni, da SNS pod vodstvom premetenega in z vsemi žavbami premazanega političnega mešetarja Zmaga Jelinčiča ni na voljo za posamezne kupčije za posamezne zakonske odločitve in nujno državnozborsko večino tudi v primerih, ko je ne bi zagotavljali glasovi Levice.

Toda čeprav je koalicija Marjana Šarca izkazala določeno politično spretnost že s tem, da se je za podporo rebalansu proračuna očitno istočasno dogovarjala tako z Levico kot z Jelinčičevimi nacionalisti, ki so nenazadnje danes oboji podprli predlog rebalansa proračuna, so že sami predstavniki koalicijskih strank in nenazadnje Marjan Šarec osebno z izjavami po podpisu sporazuma o sodelovanju z Levico nakazali, da ta vendarle ni bil podpisan povsem z iskrenimi nameni. Pa čeprav pravzaprav govori o temah in ukrepih, ki smo jih lahko brali tudi v predvolilnih programih drugih v tem mandatu koalicijskih državnozborskih političnih strank. To so predvsem stanovanjska politika, ukinitev študentskih servisov, odpravljanje prekarnega dela in ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Tako je vodja poslanske skupine Socialnih demokratov, ki pač najbolj izgubljajo prav na račun domnevnega povečanja političnega vpliva stranke Levica na vlado in koalicijo Marjana Šarca, Matjaž Han potožil, da ima Levica v koaliciji tudi absolutno višji status kot SD, ki da je tista hči, ki je doma, in ki ob prihodu druge, torej Levice, ni toliko vredna, kot tista, ki pride domov vsake 14 dni, pa je tudi kosilo boljše. Medtem ko je vodja poslanske skupine LMŠ Brane Golubović v današnji izjavi v Državnem zboru nekoliko pomirljivo dejal, da je delovanje te koalicije odvisno od vseh šestih partnerjev, kjer bo tudi Levica za izpeljavo svojih projektov potrebovala širok dialog z vsemi petimi partnerji in ministrstvi, pa je presednik vlade Marjan Šarec preprosto pribil, da se bodo ukrepi iz sprazuma izvajali le v primeru, če bodo finančno vzdržni. Ni pa povsem nepomembno tudi - vprašanje iz katerih ust servirano - stališče Zmaga Jelinčiča, da je SNS s podporo noveli zakona o izvrševanju proračuna pokazala, da se ne sme dovoliti, da ena stranka, ki ni ne v koaliciji, ne v opoziciji, vodi državo, ter da je država preveč resna stvar, da bi to prepuščali neki Levici.

Ta neka Levica se sicer na izjave koalicijskih partnerjev, s katerimi je danes dokončno podpisala sporazum o sodelovanju do konca tekočega leta, zaenkrat še ni odzvala, kar samo po sebi pove, da je bilo sporočilo, ki ga je v ne ve se prav natančno čigavem imenu prenesel Zmago Jelinčič, vsekakor učinkovito. Toda tako to gre. Če Levica do sedaj v državnozborsko proceduro še ni vložila nobenega od zakonskih predlogov, ki so opremljeni s časovnico sestavni del sporazuma in ki bi jih že morala vložiti, je ta že ob podpisu mrtva črka na papirju, katerega ukrepi pa se ne bodo izvajali zgolj v primeru finančne, pač pa predvsem politične nevzdržnosti za preostale stranke te koalicije.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moemnt sem z vprašanjem politične in ne finančne vzdržnosti sporazuma koalicije Marjana Šarca z Levico v zobeh poskrbel Tomaž Z.