Čeprav je tudi za vprašanje izvajanja arbitražne odločbe o meji med Slovenijo in Hrvaško pooblaščeni podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans po včerajšnjem status quo snidenju predsednikov vlad v Zagrebu izrazil prepričanje, da bi državi kot članici unije morali preseči vse takšne spore in da bi jih morali biti tudi sposobni rešiti, smo po tem v prav ničemer zgodovinskem srečanju lahko le še bolj prepričani, da se politični petelini na tej in oni strani meje o njenem konkretnem poteku preprosto ali nočejo, ali ne znajo, ali ne (z)morejo dogovoriti. Res je pogovor med premieroma trajal več kot tri ure, toda teh 180 minut ni prineslo nobenega konkretnega zbližanja stališč, kar pa je že v predvolilni kampanji za osvojitev drugega mandata na položaju predsednika republike napovedal Borut Pahor. Ko so ga namreč povprašali, kdaj bi naj bilo po njegovem mnenju primerno, da bi se naj Miro Cerar le odpravil v Zagreb oziroma vsaj srečal s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem, je namreč Pahor odvrnil, da si želi, da bi se to zgodilo čim prej, saj da bo to prvo postarbitražno srečanje glede na znana in trda politična izhodišča obeh držav glede samega postopka in razsodbe arbitražnega sodišča gotovo neuspešno. In da bomo do prvega preboja ali uspeha nemara prišli šele na tretjem ali kakem kasnejšem srečanju predsednikov vlad Slovenije in Hrvaške.

No tudi če je predsednik republike vsaj v predvolilni kampanji pokazal nekaj politične in še posebej diplomatske spretnosti, pa teh res ne izkazuje že drugi zaporedni mandat zunanji minister in prvi mož domače diplomacije Karel Erjavec. Ta še naprej zatrjuje, da bo morala Slovenija arbitražno odločbo o poteku meje, kjer jo lahko -kje vse pa je to razen domnevno na morju pa Erjavec ne pove - izvajati kar sama, pa čeprav razsodba arbitražnega sodišča državama, ki sta se zanjo dogovorili in zaprosili, neposredno nalaga, da se o konkretnostih implementacije preprosto morata dogovoriti. Kako zelo diplomatsko nespreten je Karel Errjavec sicer pove že dejstvo, da ga je hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić zaradi njegovih izjav in obnašanja z lahkoto razglasila za neotesanca, toda še bolj pa njegovo diplomatsko nesposobnost izkazujejo stališča, s katerimi se tako samemu Miru Cerarju kot celotni državi Sloveniji v odnosu s sosednjo Hrvaško vnaprej odvzame možnost, da bi se politična vrhova obeh držav bila sploh sposobna kaj konretnega dogovoriti.

Nenazadnje se je to ponovno potrdilo tudi konec novembra, ko je Jean Claude Juncker, predsednik Evropske komisije, ki je v imenu Evropske Unije le sopodpisnica in pokroviteljica dogovora o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško, podpredsednika komisije Fransa Timmermansa zadolžil, da posreduje za zagotovitev izvajanja arbitražne odločbe o meji, kot so to poročala domača trobila državotvornega diskurza. Toda da temu le ni čisto tako, je nenazadnje po hrvaški zunanji ministrici Mariji Pejčinović Burić, ki v skladu s političnim soglasjem vseh parlamentarnih strank hrvaškega sabora ponavlja, da morata državi spor rešiti sami in brez posredovanja Evropske komisije, potrdil tudi Timmermans, ki je danes priznal, da bo v skladu z Junckerjevim navodilom šele pogledal, kako lahko pomaga zbližati stališča, a le če je takšna tudi volja obeh držav.

No te volje vsaj na Hrvaški strani ni, saj uradni Zagreb Junckerjevo potezo s Timmermansom razume zgolj kot ponudbo njegovih posredniških storitev, toda le v primeru, če se Slovenija in Hrvaška ne bi uspeli dogovoriti oziroma če bi se uspeli dogovoriti vsaj to, da takšno posredovanje potrebujeta, kar pa ostaja enako neverjetno, kot da bi se bili vladi Mira Cerarja in Andreja Plenkoviča sposobni dogovoriti o poteku meje med državama, za katero nenazadnje gre tudi pri sami arbitraži. Ne glede na to bo Timmermans obe državi obiskal še pred koncem leta, zato njegove diplomatske vloge v tem vendarle političnem procesu ne gre kar tako za odpisati, čeprav resnih pooblastil nima. Toda tako to gre. Mejni status quo med Slovenijo in Hrvaško se po zaslugi političnih petelinov brez omembe vrednih diplomatskih veščin pač nadaljuje. Diplomatsko zrela diplomacija, ki pa je v Mladiki na Erjavčevi očitno kronično primanjkuje, bi se bila v danih razmerah pač sposobna dogovoriti, da v zameno za dvostranski dogovor in odstop od arbitraže, dobi več, veliko več, kot so ji namenili sodniki mednarodnega arbitražnega sodišča v Haagu.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s političnimi petelini na tej in oni strani še naprej nedoločene meje s Hrvaško v zobeh poskrbel Tomaž Z.