Odločitev Nove Slovenije, da po mesecu dni usklajevanj in pravzaprav vsebinsko usklajeni koalicijski pogodbi z Listo Marjana Šarca, Socialnimi demokrati, Stranko Alenke Bratušek in Demokratično stranko upokojencev, v kateri se je pač samo po sebi že izkristaliziralo tudi to, katera politična stranka si v prihodnjem mandatu želi obvladovati posamezna področja korita izvršne veje oblasti, od koalicije šestih ideološko že kar mavrično raznolikih strank potrebnih za sestavo državnozborske večine odstopi, je lahko ob koalicijskih pogajalcih presenetila le še poslance stranke Levica. Nenazadnje se v tej stranki še kot edini lahko upravičeno nadejajo, da so sedaj oni na vrsti da s svojimi glasovi poskrbijo tako za državnozborsko večino kot za levičarski predznak in vsebino prihodnje, pa čeprav Šarčeve koalicije in Vlade. Toda kot je po zavrnitvi s strani NSi izpostavil zaenkrat še nesojeni mandatar Marjan Šarec, zdaj je na potezi zaenkrat z Matejem Toninom in njegovimi političnmi strategi vseskozi vsebinsko usklajeni a še naprej relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ki pa mu kljub vnaprej zagotovljeni podpori Nove Slovenije in Jelinčičevih nacionalistov, do vsaj 46 glasov minimalne parlamentarne večine, še naprej manjka vsaj 10 poslanskih glasov.

Janezu Janši in SDS ter kot kaže tudi Mateju Toninu in NSi pa sicer ob vnaprej zagotovljenih štirih glasovih Zmaga Jelinčiča 10 in ne 9 poslanskih glasov glede na osvojene poslanske mandate za sestavo tudi v politični praksi preverjeno desne, pravzaprav pa desničarske vlade z minimalno večino primanjkuje, ker je bivša predsednica NSi Ljudmila Novak že napovedala, da koalicije in Vlade z SDS Janeza Janše ne bo podprla. Toda deset manjkajočih glasov samo po sebi pomeni minimalno parlamentarno večino, ki prav uspešnega vladanja in do konca speljanega mandata običajno pač ne zagotavlja, zato bosta že od Toninovega prevzema stranke in menjave generacije vsebinsko usklajena prvaka NSi in SDS medse morala pritegniti še kak poslanski glas več koalicijske podpore, ki zagotavlja popoln nadzor tako nad zakonodajnim kot izvršnim koritom oblasti.

Janez Janša in SDS, ki sta sicer preko pogajalcev Mateja Tonina in NSi očitno še kako sodelovala tudi v pogajanjih strank šesterice pod vodstvom Marjana Šarca, s katerim NSi in Tonin osebno na lokalni ravni v Kamniku, kot radi poudarjajo v eni in drugi stranki, sicer zgledno sodelujeta. Zato so se po prvem skupnem sestanku s pogajalsko skupino Nove Slovenije in glede na izpogajano v pogajanjih šesterice iz SDS včeraj odzvali, da obe stranki, torej SDS in NSi, delita stališče o politiki odprtih vrat in potrebnosti dialoga med vsemi parlamentarnimi strankami, a da nerazrešeni razvojni in strukturni problemi zadnjega mandata k sodelovanju še posebej kličejo parlamentarne stranke, ki niso sodelovale v upravljanju države v obdobju 2014-2018.

Čeprav je samo po sebi jasno, da so se nerazrešeni razvojni in strukturni problemi zadnjega mandata začeli nemudoma po osamosvojitvi in da je v njihovemu poustvarjanju že dvakrat v vlogi predsednika koalicije in vlade sodeloval tudi Janez Janša, pa je s tem prvič dovolj jasno oznanjeno, na katere koalicijske partnerice sploh ciljata SDS in Nova Slovenija. Torej 25 glasovom SDS, 6 Nove Slovenije, če za Vlado Janeza Janše res ne bo glasovala nekdanja predsednica Ljudmila Novak, in 4 glasovom pod komando Zmaga Jelinčiča bi Janez Janša ter Matej Tonin očitno rada dodala še 13 glasov Liste Marjana Šarca in 5 glasov Stranke Alenke Bratušek, saj lahko na podporo 9 poslancev Levice, ki prav tako niso umazani z grehom upravljanja države v obdobju 2014 – 2018, upravičeno že vnaprej pozabita.

Poteza in predlog sta sicer glede na načrtovano diskontinuiteto, ki bi jo naj namesto dosedanje sredinsko desne vlade Mira Cerarja prinesla odkrito desno desničarska vlada Janeza Janše, logična. Taka koalicija, torej strank SDS, NSi, LMŠ, SAB in SNS bi namreč uživala stabilnih 53 glasov podpore, pa v njej ne bi bilo pravzaprav nobenega političnega subjekta, ki bi za sabo že imel izkušnjo so-vladanja pod Vlado in koalicijo Janeza Janše. Toda tako kot bi za Novo Slovenijo, predvsem glas klerikalnih in bogaboječih volivcev, obrat na desno sredino pomenil politični samomor in izgubo tradicionalne podpore, to povsem enako velja tudi za Listo Marjana Šarca, če bi se ta po tem uspehu in osvojenem zaupanju na zadnjih volitvah prelevila v politični satelit SDS in Janeza Janše. Toda tako to gre. Še za največje število ta čas v Državni zbor še uvrščenih političnih strank na Slovenskem pa bodo politični samomor kar naslednje predčasne in ponovno izredne državnozborske volitve.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s prihajajočimi političnimi samomori političnih strank na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.