Potem ko si vladajoča koalicija strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica še pravzaprav ni niti dobro opomogla od vendarle politično bolečega referendumskega poraza in referendumske zavrnitve zakona o dodatkih k pokojnini za izjemne dosežke v umetnosti kot posledice povsem zgrešene in koalicijsko neusklajene politične taktike, v kateri sta Gibanje Svoboda in Levica pozivali k bojkotu, Socialni demokrati pa k izpolnitvi državljanske referendumske dolžnosti, jo je že najprej v ponedeljek doletela še interpelacija zoper ministrico za kulturo in koordinatorico Levice Asto Vrečko, ki bolj kot udobno parlamentarno večino lahko skrbi Janeza Janšo in največjo opozicijsko stranko, saj so v od SDS odpadlih Logarjevih demokratih in Novi Sloveniji očitno naposled le ugotovili, da imajo tudi sami in brez SDS povsem dovolj 11 poslanskih glasov za vlaganje pa čeprav vnaprej na politični neuspeh obsojenih interpelacij. Nato pa so se še z napovedjo posvetovalnega referenduma o povečevanju vojaških izdatkov z začetim zbiranjem podpisov proti celotni sestavi strank državnega zbora in ne zgolj vladajoči koaliciji, ki je zaradi pritiskov iz pakta NATO to povečevanje predlagala, v ta politično-kulturni boj z referendumi in interpelacijami ne glede na status stranke v ustanavljanju vključili še Mi, socialisti Miha Kordiša. 

Čeprav je samo po sebi jasno, da je vladajoča koalicija v nedeljo na referendumu o zakonu o dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke v umetnosti nedvomno politično pogorela, saj je SDS – ki zaradi interpelacije zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko, o kateri sploh ni bila obveščena, tega niti ni uspela dostojno obeležiti in proslaviti z vso pripadajočo medijsko pozornostjo – vendarle uspelo, saj je bil zakon zavrnjen in bo o izjemnih pokojninah po lastnih političnih kriterijih in zakonu iz leta 1974 še naprej odločala vsaka posamezna vlada, se je z besedami, da bi referendumski rezultat lahko bil priložnost za streznitev od oblasti in privilegijev, ki jih prinaša, očitno opite leve sredine odzval le Matjaž Han, predsednik Socialnih demokratov, ki pa so vendarle nekako s solističnim pozivom k udeležbi na referendumu tudi najbolj zaslužni, da je Janezu Janši in SDS tokrat prvič v tem mandatu dejansko uspelo, saj so glede na svoj javnomnenjski domet očitno prav oni poskrbeli, da se je tudi v prid zakonu referenduma udeležilo dovolj volivcev, da je bil presežen kvorum glede 20-odstotne udeležbe. Tako predstavniki Levice kot Gibanja Svoboda pa so politično škodo po tem referendumskem porazu poskušali sanirati zgolj z izjavami, da so volivci SDS na volitvah glasovali za do sedaj veljavno Titovo zakonodajo, kake vsaj kolikor toliko resne samokritike pa ponovno ni bilo moč slišati. 

Še bolj nerodno, da ne rečem, politično neuko ali vsaj neizkušeno pa se je nato v imenu izvršilne in zakonodajne oblasti ob napovedi nove ter v tem mandatu že 11. interpelacije odzvala ministrica za kulturo in koordinatorica najmanjše vladne stranke Levica Asta Vrečko, ki je ne glede na to, da se interpelacije v političnem smislu vsaj do konca aktualnega mandata nima prav nič za bati, sporočila, da se kulturnega boja ne želi iti, pa čeprav sta tako stranka Levica kot nenazadnje tudi celotna vlada Roberta Goloba in njegovo Gibanje Svoboda na zadnjih državnozborskih volitvah pred tremi leti nastala prav kot posledica politično-kulturnega boja, da se h koritom izvršilne in zakonodajne oblasti države ne bi še četrtič zavihtela Janez Janša in SDS.

Da je sicer v kulturnih bojih zoper prvorazredno politično kasto strank, ki so sicer ne glede na nova imena in voditelje redno zastopane v državnem zboru, nastala stranka Levica in da se je kot posledica tega kulturnega boja nenazadnje tudi prebijala čez državnozborski prag, pa se več kot očitno za razliko od aktualnega vodstva Levice zaveda iz nje izključeni poslanec Miha Kordiš, ki očitno bo prevzel vodilno vlogo v tem kulturnem boju, ki ga je ne glede na posamezne kompromise in kompromisarje v stranki do zdaj vendarle vodila in zastopala Levica, katere vojščak, pravzaprav pa ustanovni član in poslanec v vseh njenih mandatih, je do izključitve vendarle bil Miha Kordiš. 

Čeprav je mirovništvo in nasprotovanje oboroževanju zaradi razmer po svetu in predvsem zaradi pritiskov pakta NATO in ZDA na Slovenskem te dni kar se da marginalizirano in potisnjeno na obrobje medijske pozornosti, to še ne pomeni, da v Sloveniji to nima tradicije še iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in da ne bi imelo številnih podpornikov, ki pa jih v političnem smislu nihče ne predstavlja ali pa se njihovi glasovi porazgubijo med levico in levo sredino, v posameznih primerih pa gre celo za volivce desne sredine. Ključna razlika glede nedeljske referendumske bitke tega politično-kulturnega boja in bitke, ki so jo tudi za nabor potrebnega članstva stranke Mi, socialisti! v ustanavljanju začeli Miha Kordiš in socialistični somišljeniki, je sicer ta, da v tej pač ne gre za naknadni zakonodajni referendum kot posledico že sprejetega zakona, ampak za posvetovalni referendum glede napovedi iz kabineta predsednika vlade Roberta Goloba, da bo vlada že letos za obrambno in varnostno politiko namenila 2 odstotka BDP, do leta 2030 pa postopoma kar 3 odstotke BDP, kot to tudi od nje zahtevata pakt NATO in ZDA. 

Čeprav izid posvetovalnega referenduma sicer sam po sebi za oblast pri koritih izvršilne in zakonodajne oblasti niti ni nekaj kakorkoli že zavezujočega, pa tega 11 mesecev pred naslednjimi državnozborskimi volitvami katerakoli že politična sila, ki bi oblast rada ponovno osvojila, ne more kar tako podceniti ali ne upoštevati, na kar za razliko od vladajoče koalicije s predlogom v smislu politično kulturnega boja zgolj na prvi pogled nevtralnega referendumskega vprašanja: »Ali ste za to, da Republika Slovenija poveča obrambne izdatke nad raven v letu 2024?« očitno računajo v socialistični stranki v nastajanju pod pokroviteljstvom Mihe Kordiša. Toda tako to gre. Da je politika na Slovenskem pravzaprav kulturni boj ne glede na posamezne vsebinsko prazne in do posameznih manjšin v družbi krivične referendume ali vnaprej na politični neuspeh obsojene interpelacije za razliko od Aste Vrečko vemo najprej že od osamosvojitve, ko je kot posledica tega še danes prisotnega kulturnega boja nastala velika DEMOS koalicija. Nato so nanj opozarjale nove politične stranke in bolj ali manj novi politični obrazi. Da se bodo razmerja sil v njem temeljito spremenila, pa smo slutili in nekateri tudi upali z nastankom in politično aktivacijo Levice. Toda ker se to ni zgodilo, so od nje odtujeni kulturni boj zoper levo in desno politično sredino ter njihove kapitalske gospodarje vsaj za zdaj brez kakršnekoli že garancije, da bi jim na naslednjih parlamentarnih volitvah lahko uspelo, očitno prevzeli socialisti Mihe Kordiša.      

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da je politika na Slovenskem ne glede na interpelacije in referendume kulturni boj tako med strankami leve in desne sredine kot med sistemskimi in antisistemskimi političnimi silami, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vir: Google / Printscreen

Vir: Vojtěch Preissig / Wikipedia