Predsednik republike Borut Pahor glede na sinoči s podpisi predsednikov strank desne vlade in koalicije Janeza Janše zapečateno Koalicijsko pogodbo o sodelovanju v vladi Republike Slovenije za obdobje 2020–2022 ni imel praktično nobenega manevrskega prostora za kaj drugega, kot da že danes po srečanju s kandidatom za novega mandatarja državnemu zboru, pravzaprav pa poslancem Slovenske demokratske stranke, Stranke modernega centra, Nove Slovenije in Demokratične stranke upokojencev, za novega predsednika že 14. koalicije in vlade predlaga prav Janeza Janšo. In čeprav se številni posamezniki in posameznice, zgroženi nad razpletom, ki sicer zgolj do golega ponovno razgalja, za kaj se pravzaprav gre v domači parlamentarni demokraciji že vse tja od osamosvojitve in zamenjave družbenopolitičnega sistema naprej, še niso odrekli upanju, da bi se kaj le zataknilo med samem glasovanju za novega mandatarja v državnem zboru enkrat v začetku prihodnjega tedna, na kosmato poslansko vest pa bodo vsaj poskušali že ta petek na Shodu proti koaliciji sovraštva in pohodu od sedeža SMC na Beethovnovi do sedeža DeSUS na Kersnikovi opozoriti tudi prvi protestniki zoper to novo in pravzaprav že tretjo vlado in koalicijo Janeza Janše, je takšna blamaža pravzaprav neverjetna, saj so predsedniki strank nove koalicije ne samovoljno, pač pa na ukaz bodočega šefa vlade na podpis koalicijske pogodbe prinesli tudi lastnoročne podpise svojih poslank in poslancev, da bodo to koalicijo in vlado Janeza Janše tudi dejansko podprli.

Velike upe so sicer nasprotniki Janeza Janše, stranke SDS in prijemov, katerih se ta, tako v poskusih ponovnega vzpona na oblast, kot v vseh petih letih obeh dosedanjih koalicij in vlad, redno poslužuje, polagali v posamezne poslanke in poslance, domnevno najšibkejše člene, predvsem iz vrst Stranke modernega centra, ki je v prejšnjem mandatu do rekordnega števila poslancev lahko prišla le s stališčem, da je alternativa SDS in vladi, ki bi jo ponovno vodil Janez Janša. Toda svojim liberalnodemokratskim koreninam je ostal zvest pravzaprav zgolj Jani Möderndorfer, ki pa je tako ali tako poslanec, ki ima še najmanj težav s prestopanjem in tekočimi menjavami poslanskih skupin, ne pa tudi nekateri drugi javno izpostavljeni poslanci in poslanke SMC, ki se je glede na svojo trenutno moč devetih glasov dokopala kar do štirih vladnih resorjev, in sicer bo v naslednji, Janševi vladi imela na čez gospodarstvo, izobraževanje znanost in šport, pravosodje ter javno upravo.

Ker je bila lestvica v pogajanjih o kadrovskem razrezu in prevzemanju politično oportune odgovornosti za posamezne ministrske fotelje postavljena tako visoko, so se na pogajalski dosežek SMC nekoliko pošlepale tudi preostale stranke, še posebej pa Nova Slovenija, ki jo je zaradi dejstva, da predsednik Matej Tonin pač ne bo predsednik državnega zbora, ampak vladni minister za obrambo, potolažilo šele ministrstvo za infrastrukturo, ki si ga je predvsem zaradi ogromnega proračuna, s katerim razpolaga, zase želela SDS. In čeprav si ga posebej niti niso želeli, bodo v prihodnji vladi v Novi Sloveniji bdeli še nad Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in celo enake možnosti, kar je samo po sebi področje, na katerem si pod vodstvom nekdanjih krščanskih demokratov bistvenega napredka pač ne moremo obetati. Tako se sicer samo po sebi zdi, da so jo, pa čeprav so tudi njihovi štirje poslanski glasovi v tej konstelaciji politično oportunih sil za izvolitev novega mandatarja enako ključni, kot so glasovi preostalih strank nove Janševe koalicije, še najslabše odnesli demokratični upokojenci, saj kmetijsko ministrstvo, ki ga bo brez vsakega dvoma še naprej vodila novopečena predsednica Aleksandra Pivec, in ministrstvo za zdravje, na čelo katerega naj bi se vračal Tomaž Gantar, ki je enkrat z mesta ministra za zdravje zaradi nezmožnosti delovanja in ukrepanja v zdravstvenem sistemu, ki ga namesto ministrstva za zdravje obvladujejo dobavitelji in drugi zasebniki, ter zaenkrat še ne prav natančno definiran Urad za demografijo, na vrh katerega se bo daleč od oči v Ljubljani, v Mariboru, prav tako zavihtel politični predstavnik DeSUS, nekako ne odtehtajo dejstva, da so se morali v DeSUS za vstop v to koalicijo iz domnevno levega bloka z Zoranom Jankovićem na zadnjih parlamentarnih volitvah oklicati za politično sredino.

Nasploh v grobem velja, da bi naj bila naslednja koalicija in vlada Janeza Janše desnosredinska, in sicer naj bi v njej desnico pravzaprav zastopala predvsem SDS, preostale tri koalicijske partnerice, vključno s konservativno Novo Slovenijo, ki ji je sicer tako kot SDS rehabilitacija domobranstva politično zelo blizu, pa naj bi v tej koaliciji in vladi zastopale politično sredino. Toda, kaj je pravzaprav lahko ta politična sredina v vladi in koaliciji, na čelu katere bosta SDS in Janez Janša, se lahko upravičeno vprašamo že ob prvem pogledu na najbolj izpostavljene poudarke sinoči podpisane nove koalicijske pogodbe.

Pod sloganom SDS – Za blaginjo Slovenije, pa čeprav je samo po sebi jasno, da bodo te blaginje v prvi vrsti deležni zgolj poslanci in drugi politični funkcionarji strank te, glede na razgrnjeno vsebino pač desne koalicije in vlade, se bodo tudi preostale stranke koalicije med drugim zavzemale za učinkovite ukrepe za reformo politike socialnih transferjev s poudarkom na preprečevanju zlorab, obvezno vključitev delovno sposobnih prejemnikov socialnih pomoči v sistem javnih del, ureditev sistema čakalnih seznamov in skrajševanje čakalnih vrst z vključevanjem vseh kadrovskih virov, tudi zasebnikov, uvajanje osnovnih podjetniških vsebin in podjetniške etike, vključno z osnovami finančne pismenosti in praktičnim spoznavanjem dela podjetnikov v lokalni skupnosti. Pa tudi za učinkovito varovanje državne meje, postopno uvajanje naborniškega sistema in šestmesečnega vojaškega roka, krepitev klavrnega ugleda Slovenije v Evropi in svetu ter povečanje kakšne že kredibilnosti države v EU in NATU. Samo po sebi je glede na predstavljeno vsebino za prihodnji dve leti pri koritu domače izvršne in zakonodajne oblasti tako jasno, da tudi tretja koalicija in vlada Janeza Janše pač ne bo desnosredinska ampak zgolj desna. Toda tako to gre. To ni koalicija sovraštva, pa čeprav lahko to pod vodstvom Janeza Janše in SDS tudi dejansko vsak čas postane, saj je materialni oportunizem, ki je združil to novo državnozborsko večino v slovenski politiki pač hitro minljiva in še bolj spremenljiva kategorija, na kar pa bo očitno treba še posebej pomisliti šele na prihodnjih, pa čeprav spet predčasnih državnozborskih volitvah.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z desno Koalicijo materialnega oportunizma Janeza Janše in strank SDS, SMC, NSi in DESUS v zobeh poskrbel Tomaž Z.