Po tem, ko je že minuli teden vlada Roberta Goloba in strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica sprejela strategijo razvoja obrambne industrije in tehnološke baze v Republiki Sloveniji, ki predvideva finančni inženiring, subvencioniranje obrestnih mer, raziskovalne projekte in krepitev dialoga z bankami, da bi sledile razvoju obrambne industrije in da bi podjetjem, ki na Slovenskem razvijajo in proizvajajo obrambne ter predvsem vojaškim silam namenjene proizvode, zagotovile neprekinjeno ponudbo ugodnega dolžniškega financiranja, je v skladu s strategijo ta ponedeljek nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga kot ključni upravljalec še preostalega premoženja države podal še soglasje k pridobitvi kapitalske naložbe v obliki ustanovitve nove državne družbe, ki bo v skladu s političnimi načrti koalicije in vlade vlagala v projekte in podjetja s področja obrambne industrije, da bi zagotovila zanesljivejšo oskrbo nacionalnega obrambnega sistema in da bi bili slovenski obrambni, včasih pa tudi napadalni proizvodi s pomočjo države bolj konkurenčni tudi na tujih trgih. S tem se, ne glede na to, da so v strategijo zapisali, da se ne sme dovoliti, da bi izvoz obrambnih in včasih tudi napadalnih proizvodov spodkopaval demokratične legitimne cilje v zunanji, varnostni in obrambni politiki, spodbujal regionalne spore ali omogočal kršitve človekovih pravic, postavi vprašanje, ali sta strategija razvoja obrambne industrije in z njo povezana nova družba v 100-odstotni lasti države sploh v skladu s tretjim odstavkom 124. člena Ustave, ki pač vendarle povsem nedvoumno določa, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. 

Uradno sta strategija razvoja obrambne industrije in tehnološke baze v Sloveniji ter nova družba namenjeni spodbujanju in krepitvi slovenske obrambne in včasih tudi napadalne industrije, njeno vključevanje v širše okolje EU ter prispevanje h krepitvi evropske obrambne tehnološke in industrijske baze, za kar da bo potrebno povečati strateška vlaganja v ključna domača podjetja v obrambni panogi ter povečati vlogo države oziroma državnega vpliva na njihovo upravljanje, kar bo prevzela nova družba z naložbami v strateška partnerstva, ki bo s kapitalskimi vložki spodbujala sinergije med slovenskimi podjetji na področju obrambne dejavnosti, podpirala proizvodnjo in prodajo obrambnih sistemov ter prispevala h gospodarskemu razvoju, okrepljeni varnosti in povečani odpornosti tudi na račun izvoza orožja, ki je pač lahko za obrambne ali napadalne namene. Da so brez pravih pomislekov sicer tudi v najmanjši koalicijski partnerici Levici, v kateri do sedaj vsaj deklarativno razvoja domače oborožitvene industrije niso podpirali, pa je po seji vlade minulo sredo minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec, prostodušno priznal, da bosta strategija in novoustanovljena družba pomagali slovenskim orožarskim podjetjem, da pridejo do sredstev, ki da se zdaj v Evropi brez omembe vrednega nasprotovanja z ustavo k mirovni politiki ter kulturi miru in nenasilja zavezane države ter vsaka vlada in s tem tudi slovenska koalicija, silno povečujejo zaradi investicij v vojaško, torej ne zgolj obrambno, tehnologijo in orožje. 

Še jasneje, kako po domače so v samooklicano levosredinski koaliciji in vladi Roberta Goloba razmišljali ob povečevanju javnih izdatkov za vojaško in ne zgolj obrambno industrijo, pa je dal vedeti državni sekretar na ministrstvu za obrambo Marko Lovše, ki je pred navzočimi predstavniki medijskih trobil domnevno državotvornega diskurza pribil, da gre preprosto za to, da bomo lahko na ta način vključili naša podjetja in bo, če pove poenostavljeno, denar ostal doma. Kar pa je logika, ki so jo očitno po koaliciji prevzeli še v opoziciji, iz katere se je z besedami, da je z ustanovitvijo nove družbe minister za obrambo Borut Sajovic dal osnovo za oblikovanje vojaškega SDH ter s tem omogočil oblikovanje novega vira za krajo naslednjega desetletja, saj da odgovorna in transparentna vlada ne outsource-a obrambnih izdatkov, razen, če je njen poglavitni namen, kot izhaja iz teksta sprejetega vladnega dokumenta, da jih umakne izpod javnega nadzora, odzval zgolj predsednik stranke Demokrati Anžeta Logarja. 

Da Republika Slovenija res ne bo več država, ki v skladu s tretjim odstavkom 124. člena Ustave pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja, bosta sicer vlada in koalicija Roberta Goloba ter strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica poskrbeli še z novoustanovljenim strateškim svetom za obrambno, tehnološko in industrijsko bazo ter odpornost in posebno medresorsko skupino. Nova družba za razvoj obrambne, pravzaprav pa zgolj vojaške industrije, ki jo bo v imenu države kot edinega družbenika ustanovil Slovenski državni holding in bo z njo tudi upravljal, pa bo z omejeno odgovornostjo svoje naložbene dejavnosti izvajala z ustvarjanjem strateških partnerstev s slovenskimi oziroma mednarodnimi podjetji s področja obrambe, varnosti in odpornosti, ustanavljala nove slovenske družbe s tega področja in zgolj pod nadzorom SDH in vsakokratne vlade sodelovala pri razvoju, konsolidaciji in usklajevanju industrijskih zmogljivosti Slovenije na področju proizvodnje orožja in vojaške opreme. Toda tako to gre. Čeprav so v strategijo razvoja obrambne industrije zapisali, da so za pripravljenost obrambne industrije potrebne javne in zasebne naložbe, da se omogoči pravočasna in dovolj obsežna odzivnost obrambne industrije na operativne zahteve obrambnih sil, je samo po sebi jasno, da bo država Slovenija za vse to namenjala javna oziroma davkoplačevalska sredstva, saj bo ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, denimo subvencioniralo obrestne mere pri bankah za podporo razvoja in proizvodnje obrambnih proizvodov v obliki dodeljevanja pomoči slovenski industriji, namesto mirovne politike ter kulture miru in nenasilja pa so predvidene tudi možnosti financiranja obrambne industrije prek nepovratnih sredstev oziroma s povečanjem lastniškega deleža države ter druge oblike financiranja na državni ravni oziroma z ukrepi EU in pakta Nato. 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vprašanjem, ali je politična odločitev za razvoj vojaške industrije nemara protisutavna in v neskladju z mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vir: gov.si