Status quo po zaslugi Levice

Status quo po zaslugi Levice

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 10. 2018 - 16:00

Ko je Državni zbor včeraj na izredni seji zavrnil predlog predsednika republike Boruta Pahorja, da za guvernerja Banke Slovenije imenuje Primoža Dolenca, ki je na tajnem glasovanju dobil samo 30 podpore poslancev, potreboval pa bi minimalno 46 glasov, je Luka Mesec v imenu poslanske skupine Levica in nasprotnikov imenovanja v poslanskem nastopu dejal, da je ključni problem gospoda Dolenca ta, da predstavlja kontinuiteto in s tem status quo v delovanju osrednje bančne inštitucije in posredno vsega drugega na Slovenskem. Čeprav je Borut Pahor kandidata, ki je do sedaj in bo očitno še naprej le opravljal naloge viceguvernerja oziroma namestnika guvernerja Banke Slovenije, predlagal, kljub temu da je vnaprej vedel, da nobeden od štirih prijavljenih v Državnem zboru nima zadostne podpore, pa je prav to tajno glasovanje povsem nedvoumno razkrilo, da koalicija strank LMŠ, SMC, SD, SAB in DeSUS, katerih predsedniki in drugi bolj ali manj zaslužni člani so se že udobno po-namestili po ministrskih sobanah, Vlade Marjana Šarca s podporo opozicijske Levice ali brez nje še pravzaprav ne obstaja in da se prav po zaslugi glasov poslanske skupine Levice izvoljeni Vladi navkljub status quo v zakonodajni in posledično izvršilni veji oblasti kar nadaljuje in nadaljuje.

In čeprav Banka Slovenije kot osrednja inštitucija domačega tako ali tako v euro območje priključenega monetarnega sistema kljub veljavnem razpisu in štirimi prijavljenimi kandidati ostaja brez guvernerja, ki jo bi po odhodu Boštjana Jazbeca na še bolje plačano delovno mesto v tujino vodil s polnimi pooblastili, in jo bo še naprej vodil kar včeraj v Državnem zboru zavrnjeni kandidat in sedanji viceguverner Tadej Dolenc, so mu pred tajnim glasovanjem podporo od s koalicijsko pogodbo Vlade Marjana Šarca zavezanih strank napovedali le v poslanskih skupinah Socialnih demokratov, Stranke modernega centra in Demokratičnih upokojencev, ne pa tudi v poslanskih skupinah Liste Marjana Šarca in Stranke Alenke Bratušek. Čeprav je bilo glasovanje tajno, rezultat zgolj 30-ih glasov za imenovanje sam po sebi potrjuje, da so vsaj nekateri poslanci koalicije Marjana Šarca in tudi njegove lastne Liste glasovali tako kot predstavniki opozicije oziroma drugače kot v preostalih koalicijskih poslanskih skupinah SD, DeSUS in SMC.

Nekaj več o stanju stvari v tej status quo koaliciji in Vladi, ki brez minimalne koalicijske večine tako ali tako ne more sprejemati omembe vrednih političnih odločitev, se je dalo sklepati tudi ob obisku generalnega sekretarja severnoatlantskega zavezništva pakta NATO Jensa Stoltenberga, ki je - kot predstavnik zavezništva, na čigar plači je - prišel novopečeno Vlado brez zagotovljene vsaj minimalne parlamentarne večine lobirati, da naj Slovenija le nameni več sredstev za obrambo, dodatno oborožitev in več obrambne sile. Obisk in lokalno obnašanje generalnega sekretarja zavezništva, ki je svoj pomen in vlogo po koncu hladne vojne pač izgubilo in se v njem zaposleni namesto z zagotavljanjem varnosti ukvarjajo predvsem z iskanjem novega zunanjega sovraga, je preprosta posledica dejstva, da so tako kot v Klubu slovenskih podjetnikov tudi v paktu NATO spoznali, kako politično zeleni in negotovi sta vsem starim kadrom navkljub koalicija in Vlada Marjana Šarca.

Jensa Stoltenberga tako ni pomirilo dejstvo, da sta obramba in varnost opredeljeni kot prioriteti tudi v zadnji koalicijski pogodbi in da si bo tudi sedanji predsednik vlade prizadeval, da v nekaj letih pridemo do 1,5 odstotka bruto družbenega proizvoda sredstev za obrambo, saj je bila leta 2014 tudi Slovenija za dogovor zavezništva, da pa članice v naslednjih desetih letih pridejo do 2 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Toda čisto zares so v zavezništvu članice, z izjemo Združenih držav Amerike, ki bi dosegale ta dva odstotka redke. Medtem ko ZDA v okviru prispevka za pakt NATO vzdržujejo tako daleč največjo mrežo vojaških baz zunaj ozemlja lastne države in podpirajo predvsem lastno orožarsko industrijo, je povprečje preostalih članic tega famoznega 1,5 odstotka bruto družbenega proizvoda.

Kljub jasnemu in večkrat ponovljenemu sporočilu, da Republika Slovenija kot članica kluba NATO ne more pobirati le vse bolj neoprijemljivih koristi, ampak da ima tudi predvsem finančne dolžnosti, pa so koalicijske stranke Vlade Marjana Šarca, v kateri se je na mesto obrambnega ministra ponovno zavihtel kar predsednik DESUS Karel Erjavec, do povišanja obrambnih izdatkov previdno zadržane, Levica kot ključna stranka za koalicijsko večino te Vlade pa jim kar odkrito nasprotuje, kar samo po sebi pomeni da so tako kot imenovanje Damirja Črnčeca tudi ta sredstva za več topov namesto masla lahko mlinski kamen ob vrat sedanje Vlade in koalicije Marjana Šarca. Toda tako to gre. Na potezi je Levica. Status quo, v katerem - kot je pokazalo glasovanje za guvernerja Banke Slovenija - niti s koalicijsko pogodbo zavezane stranke ne glasujejo usklajeno, njihova večina pa je odvisna od glasov opozicijske Levice, ki prvim političnim zavezam in potezam predsednika vlade Marjana Šarca odkrito nasprotuje, se sam po sebi prav dolgo več pač ne more vzdrževati. In samo še vprašanje časa je, kdaj se bo ta balon navidezne parlamentarne večine razpočil, ali pa se bodo v podpori sedanji koaliciji Marjana Šarca razkrili glasovi iz drugega opozicijskega pola.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s stausom quo koalicije in Vlade Marjana Šarca po zaslugi neopredeljene podpore glasov poslancev Levice v zobeh poskrbel Tomaž Z.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness