Ustavno sodišče je danes sporočilo, da je s šestimi glasovi za in tremi proti razsodilo, da prvi odstavek 99. člena Zakona o obrambi, po katerem vojaške osebe med opravljanjem vojaške službe nimajo pravice do stavke, ni v neskladju z Ustavo, kot so bili do te odločitve prepričani v Sindikatu vojakov Slovenije, pobudniku te ustavne presoje. Zakaj se z mnenjem ustavne večine ne strinja, je v odklonilnem ločenem mnenju pojasnila zgolj dr. Etelka Korpič Horvat, zakaj sta ji nasporotovala tudi predsednik Ustavnega sodišča dr. Miroslav Mozetič in sodnica dr. Jadranka Sovdat pa ostaja neznano. Ustavna večina Ustavnega sodišča je sicer zavzela stališče, da v primeru slovenskih poklicnih vojakov in vojakinj ustavna dolžnost obrambe države prevlada na sicer prav tako ustavno pravico do stavke.

Pobudniki te neuspele ustavne presoje so se oprli na stališče, da prepoved stavke vojaških oseb krši prav tako ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj imajo denimo policistke in policisti pravico do stavke, ki si jo sicer glede na zadevo Alkotest ministra Borisa Koprivnikarja razlagajo po svoje, le omejeno in ne tudi prepovedano. Prav tako so bili v edinem reprezentativnem sindikatu vojakov in vojakinj prepričani, da bi bilo moč njihovo stavko prepovedati le med izrednim ali vojnim stanjem v državi, ne pa da je prepoved absolutna in veljavna tudi v mirnodobnem času. Prav  tako iz Sindikata vojakov Slovenije opozarjajo, da je Ustavo v 77.  členu moč razumeti tudi tako, da je pravica do stavke ustavna pravica, ki jo je moč zgolj omejiti, če tako zahteva javna korist.

Toda po danes objavljeni odločitvi ustavne večine Ustavnega sodišča je jasno, da mokre sanje vojaških sindikalistov, da bi se lahko v prihodnje za izboljšanje lastnega materialnega položaja tako kot ostali javni uslužbenci Vladi in še posebej ministrstvoma za obrambo ter finance tudi sami po robu postavili s pa čeprav omejeno stavko, ostajajo zgolj sanje, Sindikat vojakov Slovenije pa še naprej sindikat brez pravice do stavke, kot ene temeljnih pravic in metod sindikalnega boja tudi na Slovenskem. Ustavna večina šestih ustavnih sodnic in sodnikov je namreč sklenila, da ima ureditev tudi poklicne vojaške službe na Slovenskem svoj temelj v 123. členu Ustave, ki ureja občo državljansko dolžnost sodelovanja pri obrambi države, in v 124. členu, ki v prvem in drugem odstavku pooblašča Državni zbor, da z zakonom uredi vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja, kar pa da je mogoče uspešno zagotoviti le tako, da se obramba organizira in pripravlja že v miru, predvsem z izvrševanjem vojaške dolžnosti.

Dodatno slovenskim vojakom in vojakinjam njihovo mesto v domači državi in družbi ustavna večina ustavnih sodnikov pojasni z definicijo, da gre pri vojaški službi za opravljanje posebne vrste nalog, s katerimi se zagotavljajo obrambna sposobnost države, nedotakljivost in celovitost državnega ozemlja, zaščita in reševanje v primeru naravnih in drugih nesreč ter mednarodne obveznosti, prevzete z mednarodnimi pogodbami na obrambnem področju. Prav tako vojaško službo določajo kar se da stroga in natančna pravila opravljanja vojaške službe. Tako pripadnik opravlja vojaško službo brezpogojno, natančno, pravilno in pravočasno, v skladu s predpisi, pravili službe ter akti vodenja in poveljevanja.

In ker pravila vojaške službe povsem nedvoumno določajo, da podrejeni ne razpravlja o odločitvah nadrejenih, razen kadar je k temu poklican oziroma če je to v skladu s pravili službe, in da mora vojaška oseba ukaz kot akt poveljevanja izpolniti brez ugovarjanja in odlašanja, ustavna večina ustavnih sodnikov zaključi, da so vojaške osebe na Slovenskem pač onkraj dometa človekove pravice do stavke, pa čeprav je ta kot taka določena v 77. členu domače Ustave.  Tudi v miru da je namreč človekove pravice ali svoboščine dopustno omejiti pod pogoji 3. odstavka 15. člena Ustave, ki pa se dobesedno glasi, da so Človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa domača Ustava.

Kako zelo so nad odločitvijo ustavne večine, da prvi odstavek 99. člena Zakona o obrambi in prepoved stavke za vojaške osebe nista v neskladju z Ustavo, razočarani v Sindikatu vojakov Slovenije, ste lahko iz ust njegovega predsednika Gvida Novaka slišali v današnjem Off programu, ko je domače poklicne vojake in vojakinje razglasil kar za drugorazredne državljane. Na razočaranje in še bolj na nezadovoljstvo domačih poklicnih vojakov, ki se tako kot policisti, katerim so z aktivacijo 37. a člena Zakona o obrambi z dvotretjinsko večino Državnega zbora dodeljeni na pomoč tudi pri širšem varovanju državne meje pred begunci, otepajo s slabimi materialnimi razmerami in nizkimi plačami, pa je sicer kot edina v ločenem odklonilnem mnenju opozorila dr. Etelka Korpič Horvat.

V edinem odklonilnem mnenju ustavni večini pa ustavna sodnica dr. Korpič Horvat kot edina tudi zapiše, na kar ves čas opozarjajo prav iz zavrnjenega pobudnika ustavne presoje oziroma Sindikata vojakov Slovenije. Stavka je skrajno demokratično sredstvo za uveljavljanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev, ko se z delodajalcem pogajajo o delovnih pogojih. Toda prepoved stavke lahko poveča nezadovoljstvo poklicnih vojaških oseb. Obrambna moč pa najbolj slabi prav takrat kadar vojaško osebje ni zadovoljno. Toda tako to gre. Tako kot številne druge skupine zaposlenih v javni upravi, tudi domači vojaki in vojakinje niso in nimajo biti tudi po danes sporočeni odločitvi Ustavnega sodišča s čim kaj posebej zadovoljni, kar pa je za obrambno moč države v vsakem primeru slabo. No, razen če je ne ogrožajo zgolj neoboroženi begunci.       

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z danes objavljeno odločitvijo ustavne večine Ustavnega sodišča, da slovenski vojaki in vojakinje v imenu obrambe države ostajajo brez pravice do stavke, v zobeh poskrbel Tomaž Z.