Ne glede na to, da je včeraj slovenska misija pri Združenih narodih v sodelovanju z agencijo za hrano in kmetijstvo – FAO in lokalno nevladno organizacijo Bee Conservancy v parku pred palačo narodov v New Yorku, kjer že od leta 2017 stoji slovenski čebelji panj, pripravila slovesnost mednarodnega dneva čebel, ki ga je sicer Generalna skupščina OZN prav na pobudo Slovenije razglasila pred osmimi leti, in da je koalicijska večina z vrsto koalicijskih dopolnil prav tako včeraj opravila z drugo obravnavo zakona o Akademiji za trajnostni razvoj, ki bo združevala znanstvenike za reševanje ključnih družbenih izzivov sedanjosti in prihodnosti ter s katero se bo dosedanje in leta 2023 ustanovljeno civilnodružbeno združenje preoblikovalo v javni zavod, je glede na prejšnji teden javno objavljeno in že 25. aprila letos oddano prvo poročilo o preglednosti v okviru Pariškega sporazuma Ministrstva za okolje, podnebje in energijo vendarle očitno, da se tudi Republika Slovenija namesto potrebnih sistemskih rešitev vse bolj oprijema zelenega zavajanja oziroma po angleško bolj uveljavljeno greenwashinga.

Zeleno zavajanje oziroma po angleško greenwashing so sicer pristopi zavajanja javnosti, da so poslovanje organizacije in/ali njeni proizvodi ter storitve prijazni do okolja, ki pa se jih v zadnjem času vse pogosteje oprijemajo tudi politične stranke, vlade in s tem tudi celotne posamezne države, kot je Republika Slovenija. Tako zeleno zavajanje kot trajnostno promovira bodisi celotno državo bodisi njeno pobudo, proizvod ali dejavnost, kamor sicer lahko uvrstimo mednarodni dan čebel, slovenski med in kranjsko sivko ter nenazadnje celo dejstvo, da je po lastnih besedah strasten amaterski čebelar in lastnik dveh panjev v Ljubljani tudi veleposlanik Slovenije pri Združenih narodih Samuel Žbogar, hkrati pa v resnici še naprej deluje na družbeno in okoljsko škodljive načine, ne da bi pri tem prenovila celoten način delovanja, pa čeprav bo v prihodnje za delo in obstoj Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije skladno z včeraj izraženo večinsko voljo poslancev vladajoče koalicije in strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica namenjeno vsaj 50.000 evrov letno.

Toda medtem ko so na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pisali in naposled prejšnji teden na spletnih straneh kot klasično šolski primer zelenega zavajanja oziroma po angleško greenwashinga  objavili novico, da je Slovenija v skladu z zahtevami iz Pariškega sporazuma že 25. aprila 2025 predložila svoje prvo dvoletno pregledno poročilo – BTR1, ki predstavlja ključen element Okrepljenega okvira za preglednost in zajema celovit pregled slovenskih podnebnih ukrepov, izpustov toplogrednih plinov ter napredka pri uresničevanju nacionalno določenih prispevkov, in da je s tem pomembnim korakom izpolnila svojo obveznost do mednarodne skupnosti in prispevala k skupnim prizadevanjem za spremljanje napredka pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma, so iz evropskega statističnega urada Eurostat sporočili podatke o izpustih toplogrednih plinov, po kateri so se ti v vsej Evropski uniji najbolj zvišali v Litvi, takoj za njo pa še prav v Sloveniji in Grčiji.

Eurostat je tako poskrbel že za celotno Evropsko unijo nadvse neugoden podatek, da so se izpusti konec leta 2024 v njej povečali bolj, kot je znašala gospodarska rast, s katerimi bi jih nemara še lahko kako politično opravičevali. Toda tudi za to, da se tako državljani kot odločevalci pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti lahko zavedamo, da so med posameznimi državami velike, tudi v političnem smislu spopadanja s podnebnimi spremembami, vsebinske razlike, saj so se v šestih od 27 držav članic EU izpusti toplogrednih plinov na letni ravni zmanjšali. Brez zelenega zavajanja so tako največji padec izpustov toplogrednih plinov zabeležile Estonija, ki je ustvarila za 11,3 odstotka manj izpustov, sledita pa Finska z minus 6,1 odstotka in Švedska z minus 2,3 odstotka. Na seznamu pa so še Luksemburg, Avstrija in Latvija, pri čemer pa je zadnjima dvema zmanjšanje vendarle uspelo doseči predvsem po zaslugi hkratnega skrčenja obsega bruto domačega proizvoda. 

Toda po drugi strani so se po podatkih Eurostata v Litvi izpusti povečali za 10,8 odstotka, v drugouvrščeni Sloveniji, ki pa je po besedah Ministrstva za okolje, podnebje in energijo svojo obveznost do mednarodne skupnosti izpolnila in k skupnim prizadevanjem za spremljanje napredka pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma prispevala že zgolj z oddajo svojega prvega dvoletnega preglednega poročila, pa za prav tako prav nič skromnih 9,4 odstotka, kar samo po sebi pomeni, da gre za klasičen primer zelenega zavajanja oziroma po angleško greenwashinga. Toda tako to gre. Dokler ne bodo politični odločevalci v Republiki Sloveniji začeli sprejemati bolj sistemske ukrepe, da bi vsaj omilili podnebne spremembe, ter pri njihovem snovanju tudi upoštevati konkretna znanstvena dognanja, in vse dokler se to ne bo začelo odražati tudi v poročilih Eurostata o konkretnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, bosta tako ustanovitev javnega zavoda Akademija znanosti za trajnostni razvoj kot mednarodni dan čebel in njegova včerajšnja obeležitev v parku pred palačo narodov v New Yorku v domači in še posebej tuji javnosti odmevala zgolj kot šolska primera zelenega zavajanja oziroma po angleško greenwashinga.  

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z zelenim zavajanjem Republike Slovenije, ki s povečevanjem toplogrednih izpustov in podnebnim neukrepanjem pravzaprav ubija domače čebele, v zobeh poskrbel Tomaž Z, ki sem dolžan popravek iz prejšnjetedenske oddaje N-euro moment, z dne 14. maja 2025, z naslovom Politika ni le kulturni boj leve in desne sredine, v kateri sem napačno navedel, da je zavrnitveni prag za referendum 20 odstotna udeležba in ne 20 odstotkov glasov proti ter brez prave potrebe za pomoč k uspehu Janeza Janše in SDS okrivil vladne Socialne demokrate, za kar se vsem morebiti prizadetim seveda opravičujem. 

Vir: Johan Eklund