Današnji nepreklicni odstop dr. Dušana Mramorja iz mesta finančnega ministra samo dan po tem, ko je javnosti predstavil koalicijsko usklajeno mini-davčno reformo, je kljub razlogom, ki so, kot je sam povedal na skupni izjavi s predsednikom vlade, izrazito osebne narave, vsekakor veliko presenečenje in eden od prelomnih političnih dogodkov prve vlade in koalicije Mira Cerarja. Premier je sicer priložnost skupnega nastopa z ministrom, ki se je poslovil z besedami, da je državi povrnil očitno poprej enkrat le že izgubljeno ekonomsko suverenost, izkoristil za javno zagotovilo, da ta odstop sam po sebi ne prinaša prav nobene spremembe smeri delovanja vlade, saj da so cilji tudi na področju javnih financ jasno postavljeni in da se bo to politiko vztrajno, dosledno in odločno izvrševalo še naprej. Torej nekako da ministra Mramorja, za katerega so številni trdili, da vsaj na javno-finančnem področju pravzaprav on vodi Vlado, pri koritu izvršilne oblasti niti ne potrebujejo več, saj da so cilji in pot do njih na javno-finančnem področju pravzaprav že zakoličeni.

Res sicer je, da se bo zlati minister Mramor v novejšo politično zgodovino v tem mandatu zapisal predvsem po vztrajanju na uveljavitvi in doslednem upoštevanju v Ustavo domače republike zapisanega zlatega fiskalnega pravila, saj je izvedbeni ustavni zakon prav pod njegovim mentorstvom v Državnem zboru le dobil zahtevano dvotretjinsko poslansko večino. Kar se ob tem sicer rado pozablja, je, da ta izvedbeni zakon predpostavlja tudi vzpostavitev takoimenovanega fiskalnega sveta, imenovanje njegovih članov pa bo, kot kaže, že v tretje spodletelo. Finančnega ministra leta 2016, za kar ga je razglasila londonska revija The Banker iz skupine Financial Times, se bomo sicer spominjali še predvsem zaradi često katastrofalnih kadrovskih in drugih rešitev za upravljanje državnega premoženja, ki jih je na njegovem ministrstvu kot državni sekretar imel načez prav tako danes odstopljeni Metod Dragonja.   

Prav sinhronost danes ponujenih in sprejetih odstopov finančnega ministra Dušana Mramorja in državnega sekretarja za upravljanje državnega premoženja na finančnem ministrstvu Metoda Dragonje je sicer glavni razlog, zakaj vsi akterji že pravzaprav od ranega jutra naprej pojasnjujejo, da prvič odstopa naj ne bi bila povezana in drugič da nista v nikakršni povezavi z dogajanjem okoli spontanega delavskega upora in blokade Luke Koper, ki je sledila zaenkrat umaknjenim kadrovskim rešitvam vladnega Slovenskega državnega holdinga v njenem nadzornem svetu.   

Toda naj predsedenik Vlade in koalicijke Miro Cerar še tako neprepričljivo zatrjuje, da se z odstopom dr. Dušana Mramorja, ki se vrača k študentom in k dodatkom na Univerzo, pravzaprav nič ne bo spremenilo, temu že samo po sebi pač ne bo tako, razen če bo zlati minister Mramor niti domače javno-finančne politike še naprej vlekel kar iz pisarne Ekonomske fakultete, na njegovem mestu pa se bo, tako kot sedaj začasno ministrica za razvoj, strateške projekte in evropsko kohezijsko politiko Alenka Smerkolj znašel nek drug, pravzaprav slamnati minister. Vedno sicer obstaja tudi možnost, da se z javno-finančno politiko Vlade v prihodnje ne bo nič spremenilo, ker jo pravzaprav že ves čas niti ni vodil zlati minister Mramor, pač pa so jo domačim lobijem iz ozadja narekovali direkt iz Bruslja.

Toda da se bo nekaj gotovo spremenilo, ne bosta poskrbela sama Stranka Mira Cerarja ali Vlada, pač pa bo to posledica vnaprej gotovih aktivnosti posameznih drugih deležnikov domačih javno-finančnih problemov, ki jih za sabo zapušča zlati minister Mramor. Pravzaprav pa se je v delovanju vlade na področju, za katerega je zadolženo prav ministrstvo za finance, če pogledamo razplet dogajanja okoli kadrovanja in načrtovanja prihodnosti Luke Koper, nekaj že spremenilo še pred današnjim nepreklicnim odstopom tako finančnega ministra kot državnega sekretarja za upravljanje državnih naložb.

Zlati minister Mramor naj bi naslednika tudi uradno po pričakovanjih predsednika vlade dobil konec avgusta oziroma v začetku spetembra. Za njim pa na finančno-ministrski mizi ostaja kar nekaj reči. Najprej vedno politično naporno koalicijsko usklajevanje sprememb proračuna države za leto 2017, kljub temu da sta zgornji meji proračunskih odhodkov za to in naslednje leto 2018 ter razrez po proračunskih porabnikih oziroma ministrstvih že fiksirani. Potem pa v mnogočem glede na številke aktualne gospodarske rasti in z vladami prejšnjih mandatov podpisane dogovore povsem upravičene in tudi sodno iztožljive zahteve sindikatov javnega sektorja, ki dejstva, da so se za svoj prav in povišanje plač v času te vlade ter od jutri uradno bivšega zlatega finančnega ministra Mramorja izborili policisti in drugi uslužbenci ministrstva za notranje zadeve, pač ne morejo kar tako pogoltniti.

Povsem predvdidljivo so se sicer na odločitev o nepreklicnem odstopu finačnega ministra odzvali drugi akterji slovenske politike. Erjavec in Židan odstop obžalujeta, a novonastali kadrovski problem v skladu s koalicijsko pogodbo in delitvijo ministrskih mest prepuščata SMC in predsedniku te stranke in vlade. Desni opozicionisti v odstopu vidijo priložnost, da vsaj opozorijo v tem trenutku še povsem nerealne predčasne volitve, levi, ekstemno levi opozicionisti pa, da je odstop finančnega ministra leta priložnost, da v Sloveniji zares vzpostavimo socialno državo. Toda tako to gre. Po današnjem nepreklicnem odstopu dr. Dušana Mramorja iz mesta finančnega ministra v Vladi in koaliciji Mira Cerarja, v Sloveniji pač ne bo ne predčasnih parlamentarnih volitev in ne kaj bistveno več socialne države, saj je samo po sebi jasno, da so cilji javno-finančnega delovanja te koalicije in Vlade res že zakoličeni, toda gotovo ne v Ljubljani, pač pa prej v Berlinu in/ali Bruslju.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z današnjim nepreklicnim odstopom zlatega ministra Mramorja v zobeh poskrbel Tomaž Z.