Današnja pričakovana odločitev vedno v svoj politični in siceršnji prav prepričanega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da se na kongresu Pozitivne Slovenije 19. oktobra kot ustanovitelj in prvi predsednik sprva kar Liste Zorana Jankoviča in od 20. marca letos samo-zamrznjeni predsednik največje parlamentarne stranke oziroma Pozitivne Slovenije postavi po robu predsednici vlade in vodji stranke s polnimi poooblastili Alenki Bratušek in kandidira za drug prededniški mandat, predvsem pomeni, da se Zoran Jankovič še le ni pripravljen odreči nadzora nad stranko, ki je pravzaprav še najbolj na račun njegovega političnega kapitala in imena zmagala na zadnjih državnozborskih volitvah v državi.

Konkretne razloge za kandidaturo, ki pa bodo vse prej kot pa konkretni, bo sicer članom stranke in javnosti predstavil šele na kongresu. Ker pa lahko kandidaturo za predsednika oziroma predsednico stranke do kongresa edina dva od uradno 12-ih evidentiranih kandidatk in kandidatov javno znana kandidata še umakneta, dokončni demokratični spopad za podporo članov Pozitivne Slovenije med Bratuškovo in Jankovićem za položaj na na mestu predsednika Pozitivne Slovenije vendarle ostaja še v zraku. Edino od danes naprej gotovo dejstvo tako je, da smo v državi priča notranje strankarskemu spopadu za nadzor oziroma prevzem Pozitivne Slovenije. Da se v stranki preštevajo, je ne glede na televiziji neprepričljivo zatrjevanje začasne vodje s polnimi pooblastili in predsednice vlade Alenke Bratušek, da se v stranki ne kregajo in da se z ustanoviteljem, samozamrznjenim predsednikom stranke ter ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem veliko pogovarjata, postalo očitno iz kriznih sestankov začasnega vodstva stranke pri lady Bratušek in ponedeljkovem večernem klepetu Zorana Jankovića z skrbno izbrano in prebrano četico ustanovitelju in glavnemu političnemu botru tudi njihovega volilnega uspeha zvestih poslancev in ministrov.

Tako kot Zoran Janković ni bil vabljen na krizni sestanek v vladno palačo, tako je tudi Alenka Bratušek ostala brez povabila na zadnjo večerjo, ki jo je plačal Zoran Janković, v njegovem imenu pa skoordiniral in organiziral poslanec Jožef Kavtičnik. Zato bo sicer že držalo, da se v stranki Pozitivna Slovenija radi pogovarjajo, toda čeprav je o teh pogovorih zaradi očitne zaveze molčečnosti težko izvedeti kaj konkretnega, ti pogovori trenutno potekajo ločeno. Kako se znebiti z ugotovitvami nadzora premoženja predsednikov parlamentarnih strank Komisije za preprečevanje korupcije obremenejenega Zorana Jankoviča, katerega povratek na sceno domače parlamentarne politike lahko pomeni tudi propad aktualne koalicije in vlade ter ponovne predčasne volitve v državi, so se tako še včeraj v vladni palači na Gregorčičevi pri Alenki Bratušek pogovarjali vodja poslancev Pozitivne Slovenije Jani Moderndorfer, podpredsednik stranke Robert Golob, podpredsednica Maša Kociper, minister za obrambo Roman Jakič in ministrica za Slovence v svetu in zamejstvu Tina Komel. V ponedeljek pa se je v ločenih prostorih ljubljanske restavracije zvečer na račun svojega prvega predsednika mastilo več kot 20 poslancev in ministrov. Da so bili sicer zbrani dan kasneje na Gregorčičevi obveščeni o vsebini večernega klepeta, pravzaprav pa preštevanja na račun Zorana Jankoviča, ki je le bil podlaga za današnjo odločitev, da se ponovno poteguje za predsednika Pozitivne Slovenije, pa sta v vlogi dvojnih agentov poskbela Jani Moderndorfer in Roman Jakič, ki sta očitno vabljena na koordinacije tako tabora Alenke Bratušek kot od danes naprej tudi uradno v stranki vzpostavljenega tabora Zorana Jankoviča.

Vsekakor so premierka in poslanci Pozitivne Slovenije za danes v okviru redne tiskovne konference ljubljanskega župana javno sporočeno novico izvedeli vnaprej. Eni že v ponedeljek, Alenka Bratušek in nekateri pa šele dan kasneje oziroma včeraj. Vsekakor tudi drži, da je bila tako kot odločitev Alenke Bratušek, da se postavi po robu svojemu političnemu botru, katerega podpisana odstopna izjava jo je tako kot koalicijo pravzaprav ustoličila na mestu prve predsednice vlade, tudi odločitev Zorana Jankovića, da svoje lastne stranke ne prepusti kar tako iz rok in da se s potegovanjem za njenega predsednika vrne v domačo državnozborsko politiko ne glede na vse očitke in preiskave o lastnem domnevno koruptivnem poslovanju in ravnanju, težka. Toda Zoran Janković je mož težkih odločitev, ki ga je težko, če ne nemogoče prepričati, da v čem nima popolnoma prav, kar so hočeš nočeš morali spoznati tudi njegovi svetovalci in prišepetovalci.

Dejstvo, da se Zoran Jankovič vrača in da smo na notranjem političnem prizorišču priča spopadu za politični kapital in nadzor nad največjo državnozborsko stranko tega mandata, sicer več kot o spopadu in logiki političnega delovanja na samooklicani slovenski politični levici, na kateri po lastnem mnenju Zoran Janković še le ni rekel zadnje besede, pove o obči demokratični kulturi na Slovenskem. Problem ni zgolj v tem, da se vsaj po imenu demokratične stranke vzpostavljajo in vodijo kot da so v lasti enega človeka, pa naj bo to Zoran Jankovič, Karel Erjavec, Gregor Virant ali zdi se kot da dosmrtni predsednik SDS Janez Janša, pač pa predvsem v tem, da so take stranke na vsakokratnih volitvah kar se le da uspešne, ne glede na to, kar o njihovih voditeljih razkrijejo pristojne inštitucije nadzora in pregona. Toda tako to gre. Zoran se vrača, ker se v tej državi tudi po razkritjih Komisije za preprečevanje korupcije kaj bistvenega pač ni spremenilo, kar se bo slej kot prej izkazalo za največjo zamujeno priložnost lahko minljive in hitro pokvarljive koalicije ter vlade Alenke Bratušek. Pa tudi na naslednjih državnozborskih volitvah se bodo za mesta pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti v državi ponovno prerivali kar eni in isti v politični praksi preverjeno pokvarljivi obrazi.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s še svežim dejstvom, da se Zoran Janković vrača na državnozborsko politično sceno v zobeh poskrbel Tomaž Z.